Ekoludistični agendi te vlade ni videti konca. Poleg forsiranja predragih in slabo učinkovitih sončnih elektrarn in vetrnic so našli novo nišo za svoje zelene prijatelje, ki preprodajajo poceni kitajske izdelke – subvencionirali bodo namreč e-kolesa!
Kot so napovedali v vladi, bo država subvencionirala nakup električnih koles, da bi s tem zmanjšala uporabo avtomobilov na krajših razdaljah. Koliko denarja bo za to namenila in kako ga bo razdelila, še ni znano, neuradno naj bi šlo za dva milijona evrov iz podnebnega sklada – spomnimo: zaradi podnebnega sklada plačujemo višje cene goriv in elektrike!
Zakaj subvencije za izdelek, ki je priljubljen?
Nad vlado se je spustil prvi plaz kritik tako s strani splošne javnosti kot ekonomistov in strokovnjakov s področja elektrike. Kritike letijo na dejstvo, da po navadi preprodajalci takšnih vozil nato cene subvenciji ustrezno dvignejo, kar še posebej velja za Slovenijo, kjer je prodaja e-koles že brez subvencij v porastu.
In ravno to je ena glavnih kritik nerazumljivega vladnega ukrepa – zakaj bi subvencionirali izdelek, ki se že dobro prodaja brez subvencij? Zakaj bi morali davkoplačevalci sponzorirati prevozno sredstvo, ki je predvsem luksus meščanskega prebivalstva, kjer je takšno kolo za razliko od podeželja res uporabno?
Gre torej za izdelek, ki mu ne primanjkuje povpraševanja, bistvo državnih subvencij pa je vzpodbuda za potrošnike takrat, ko je povpraševanje slabo. Nihče se ne bo za e-kolo odločil zaradi subvencij. Poleg tega, ima e-kolo s svojim dometom komaj kaj večji doseg kot občajno kolo – oba sta več kot dovolj dobra za premagovanje razdalj v največjem slovenskem mestu Ljubljani, ki je še vedno ena izmed manjših evropskih prestolnic. Poleg tega na običajnem kolesu tudi bolj skrbimo za zdravje. E-kolesa namreč delujejo na elektriko, elektrika pa ne pride iz zraka, ampak iz električnega omrežja. Država pa se – vsaj načelno – pretvarja, da bi rada omejila porabo elektrike.
Subvencije niso brezplačne
Jasno pa je, da subvencije niso brezplačno darilo države njenim državljanom. Luksus prevoza z e-kolesi bomo meščanom v Ljubljani, Mariboru in Celju plačali davkoplačevalci. Kot je za Slovenske novice zapisal Matej Lahovnik, približno 60 odstotkov zneska na naših položnicah predstavljajo različne dajatve, kot so OVE, SPTE, DDV, trošarine, zato nam ne sme biti vseeno, za kaj se zbrani denar namenja, saj so položnice za elektriko vsak mesec dražje.
Revni bodo subvencionirali bogate
Gre torej za subvencije, ki jih bodo plačevali predvsem revni (tudi tisti obupani upokojenci v Velenju s položnicami, ki so skoraj tako visoke kot njihove pokojnine), kupci pa bodo predvsem bogati (solidna e-kolesa stanejo približno 2 tisoč evrov, se pravi približno toliko kot kak starejši povsem funkcionalen avtomobil). Že zdaj je bil nakup e-kolesa meščanski prestiž predvsem za tiste, ki jim v družinskem proračunu konec meseca nekaj ostane, nikakor pa ne za tiste, ki se komaj prebijajo – tudi po subvencijah se to ne bo spremenilo, saj je 1.700 evrov za kolo še vedno velko preveč za običajnega delavca, ki tak znesek zasluži v dveh delovnih mesecih.
Videti je torej, da se bo ponovila zgodba subvencij za sončne elektrarne in električna vozila, kjer so revni “pravično” subvencionirali nove investicije bogatašem, ki so si lahko privoščili sončne elektrarne za 50 tisoč evrov in Tesle za več kot 30 tisoč evrov.
Kaj ima vlada za bregom?
Vladni analitiki so gotovo videli – ali pa bi vsaj morali videti – da s prodajo e-koles že zdaj ni težav, prav tako pa, da gre za ukrep, ki bo najbrž nepriljubljen. Kljub temu so ga samozavestno napovedali.
Kaj to pomeni? Najbrž je to eden izmed indicev, da se vladi izteka čas in da se vladajoči prav tako zavedajo, da so politiki za en mandat, ki bodo storili določeno število uslug svojim prijateljem in poslovnim partnerjem, nato pa se bodo preselili v zgodovino slovenske politike skupaj s Katarino Kresal, Gregorjem Golobičem, Mirom Cerarjem in drugim jezdecem levičarske apokalipse. Če je bilo pri nakupu 13.000 nepotrebnih prenosnikov ministrstva za digitalno preobrazbo mogoče ugibati, da gre uslugo prodajalcem računalniške opreme, ki jim je ostala zastarela strojna oprema v skladiščih, potem se tukaj pojavlja sum, da gre za urejanje posla preprodajalcem električnih koles – v Sloveniji namreč nimamo industrije takšnih izdelkov, podjetja, ki jih prodajajo, so večinoma preprodajalci (pretežno) daljnovzhodnih izdelkov, ki pa še vedno – tudi v najbolj okrnjenih različicah, ki so pogojno uprabne, stanejo več kot tisočaka. Komu torej vlada dela “zeleno” uslugo s subvencijami za e-kolesa? Gotovo ne davkoplačevalcem. Tisti, ki to zmorejo, so si e-kolesa že kupili, tisti, ki ne, pa bodo raje ostali pri starem avtomobilu ali klasičnem kolesu.
Mitja Iršič