V četrtek je minilo 37 let od smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita. Ostanki njegovega komunizma v svarilo, da se temačna preteklost ne bi še kdaj ponovila, so dandanes še prisotni v vseh nekdanjih republikah, v Sloveniji pa se ga celo brez sramu na glas časti in obuja. Titova Jugoslavija je bila represivna država, v kateri je imel prav samo voditelj sam, njegovi nasprotniki pa so končali bodisi na množičnih grobiščih bodisi na Golem otoku. Da je Jugoslavija, v kateri je Tito ves čas ustvarjal mit o samem sebi, lahko preživela, je morala uporabljati grški scenarij – zadolževanje, ki ga še danes odplačujemo vsi Slovenci. Josip Broz in njegovi sledilci iz komunistične partije so si lahko državo pokorili samo tako, da so milijonom ljudem oprali možgane. Če ima krščanska vera svoje zapovedi, po katerih naj bi se ravnal sleherni človek, da bi dosegel notranji mir in srečo, so imeli komunisti svojih deset zapovedi. Le da so te zapovedi komunistom narekovale, kako naj čim bolj učinkovito zrušijo in uničijo tisočletne vrednote naše civilizacije. V veliki meri jim je celo uspelo. Spodaj objavljamo teh deset komunističnih zapovedi, na katere je že leta 1946, neposredno po 2. svetovni vojni, opozarjal katoliški tednik Slovenski primorec. Pravila še dandanes krožijo po socialnih omrežjih, predvsem v tvitosferi in nas opozarjajo, kakšne bolne metode so uporabljali v komunistični partiji za vzdrževanje svoje politične oblasti.
“Tovariš komunist, da bo tvoje delo uspešnejše, ti podajamo nekaj praktičnih navodil. Zapomni si in ne pozabi, da je naš cilj osvoboditi ves svet,“ uvodoma piše v nagovoru komunistom iz vse Jugoslavije. Tvoja naloga je osvoboditi tvojo okolico, pravi pravilnik. Osvoboditi pomeni, to ti že veš, rešiti človeštvo suženjstva, v katero ga je vrgla krščanska vera, lahko preberemo v naslednji vrstici. Spodaj vseh deset pravil:
1. pravilo:
Ne razkrivaj naših namenov onim, ki niso zreli za našo stvar.
2. pravilo:
Bori se odločno proti vsem, zlasti proti hinavskim duhovnikom, kateri bi hoteli soditi in obsojati naše delo. Glasno zagotavljal, da mi nismo proti veri, da ne ubijamo duhovnikov, da ne rušimo cerkva, da ne uničujemo družinske zveze.
3. pravilo:
Med smehom in šalo pa povej, da se brez vere živi svobodneje in bolj veselo: da mi lahko delamo, kar nas je volja.
4. pravilo:
Tvoja glavna dolžnost pa je, da uničiš moralo. Zato poučuj neizkušene, prepričuj lahkoverne; vsa tvoja okolica naj se hrani s tistim, kar duhovniki nazivajo nemoralno.
5. pravilo:
Oddaljuj svoje tovariše od Cerkve, poslužuj se v ta namen vseh sredstev, zlasti očrnjuj duhovnike in škofe, razširjaj obrekovanja. Ako moreš, poišči kak njihov greh iz bližnje ali daljne preteklosti in ga vrzi v javnost. Naj bo predmet in hrana naših razgovorov.
6. pravilo:
Druga velika ovira našemu napredku je krščanska družina. Moramo jo uničiti. To bomo dosegli, ako med zakonce zanesemo željo po svobodi. Dosmrtna povezanost moža in žene je nezrušljiva. Ti pa pripoveduj, da se smeta mož in žena dogovorno ločiti, ker to bolj odgovarja človeški naravi. Trudi se, da zakon kar najbolj očrniš. Mladina naj se kar največ opaja v prosti ljubezni, zato pa pripravljaj mladeničem in dekletom priložnosti, da se čim večkrat in čim svobodneje med seboj zabavajo.
7. pravilo:
Zaneti v srcih mladih delavcev duha nepokorščine do oblasti. Začni z neposlušnostjo v družini. Odtrgaj otroke od roditeljev.
8. pravilo:
Delavec mora ljubiti nered, nasilje, maščevanje; ne sme se strašiti krvi.
9. pravilo:
Ne nehaj nikdar dopovedovati, da je delavec žrtev kapitalizma in njegovih zaveznikov: Cerkve in duhovščine. Delavec se mora zavedati, da je on “najjači”, on mora zapovedovati. V tem pogledu dajemo mladeničem in dekletom vso svobodo.
10. pravilo:
Bodi do vseh vrlo vljuden. A kadar govoriš, dvigni visoko svoj glas, da te slišijo in ubogajo. Kar prihaja dobrega od katoliške cerkve, ocenjuj nizko, zakrivaj, podtikaj mu slabe namene ali ga prikaži, kakor da je izšlo od tebe. Bodi ti na čelu vsega gibanja. Bori se proti vsemu, proti Cerkvi, duhovščini in morali. Narod mora uvideti, da smo samo mi svobodni in da mu samo mi prinašamo svobodo.
Komunistični pravilnik svojim “tovarišem” polaga na dušo, naj se nikar ne ustrašijo, če se bodo morali skrivati še 20 do 30 let, saj njihov načrt vendarle napreduje, zmaga je neizbežna. “Pomagajo nam tudi sami katoličani s svojim neznanjem, plašljivostjo (boječnostjo) in lenobo. Torej ostani na svojem mestu; bodi duša tvoje organizacije! Tvoj naj večji sovražnik je, pomni, Cerkev, svečeniki— duhovščina in krščanska družina,” kriči avtor zapovedi, verjetno nekdo iz najožjega kroga Titovih sodelavcev.
Zgornjega pravilnika se več kot očitno zagriženo še danes držijo najbolj goreči zagovorniki bivšega sistema, v Sloveniji najbolj izstopajo levičarski ekstremisti iz Združene levice. Samo tako namreč lahko razumemo fotografije, na katerih mrtvo pijan po očitnem razvratu leži poslanec Miha Kordiš, njegove zmerljivke na račun cerkve in zagovornikov družine in otrok, čemur smo bili pred tedni priča v državnem zboru, in njegovo pretepanje na strankarskih sejah in drugod v prostem času.
Komunistični pravilnik je torej lep dokaz, kako se tudi novodobni podporniki tega totalitarnega sistema odpovedujejo vrednotam evropske civilizacije. Z drugimi besedami, naj jim Bog oprosti!
L. S.