V času vlade Roberta Goloba je nevladna organizacija “Mukijev” Danes je nov dan postala eden izmed večjih prejemnikov proračunskih sredstev med nevladniki. Po podatkih aplikacije ERAR je ta inštitut od nastopa Golobove vlade v treh letih (2022–2025) prejel kar okoli 371.000 evrov. V sedmih letih pred tem, torej med letoma 2015 in 2022, pa je znašal skupni znesek manj kot 75.000 evrov. Skupaj so tako zbrali skoraj pol milijona davkoplačevalskega denarja.
Premik v financiranju je očiten: do leta 2022 so bili prilivi zmerni, občasni in v nižjih zneskih. Po menjavi oblasti se je obseg nakazil opazno povečal, vrh pa je dosegel v letih 2024 in 2025. Največji delež financiranja prihaja iz državnih institucij: Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za kulturo, poleg tega pa še iz občin (npr. Koper, Nova Gorica) ter celo Kapitalske družbe Slovenije.
Posebno pozornost vzbuja dejstvo, da je med največjimi nakazili marca 2025 Ministrstvo za javno upravo nakazalo kar 70.000 evrov.
A upravičeno se poraja vprašanje: Kaj pravzaprav Inštitut Danes je nov dan proizvaja za takšne zneske? Tomaž Štih, znan tudi kot Libertarec, zadevo komentira tako: “Zanimivo pri Mukiju je, da ne gre za dolgoletne zneske, ampak je do pol milijona prišel na hitro pod golobisti.”
Nagrajeni z izdatnimi javnimi sredstvi
Inštitut je sicer v času Janševe vlade igral aktivno politično vlogo in se povezal s civilno iniciativo Glas ljudstva, ki je organizirala proteste, pozivali so k zamenjavi oblasti ter močno pritiskali na vlado med epidemijo in ob implementaciji zakonov. V času Golobove vlade so bili za to “angažiranost” – kot kaže – nagrajeni z izdatnimi javnimi sredstvi.
Med nedavnimi projekti in kampanjami Danes je nov dan najdemo teme, kot so:
-
“Stanovanje je dom, ne turistični objekt”
-
“Zahtevaj, da se Slovenija pridruži tožbi proti Izraelu”
-
“Zaustavite sistematične napade izraelske vlade na civilno družbo”
-
“Bolj kot Putin nas morajo skrbeti orbani in vučići”
-
“Desnica ponovno hujska proti nevladnim organizacijam”
S temi vsebinami in pozivi so si utrdili mesto kot ideološki in politični akter, financiran neposredno iz državnega proračuna. Odpira se vprašanje: Koliko je država pripravljena plačati za storitve “svojih” nevladnikov? Ob vsem tem se postavlja legitimna dilema: Bi vlada Roberta Goloba znala vsaj del teh sredstev raje usmeriti v reševanje težav slovenskega zdravstva, gradnjo stanovanj ali izboljšanje šolskega sistema? Ali pa so “Muki” in podobni projekti preprosto bolj prednostni.
Sara Kovač