“Ob mesecu ponosa smo nad vhodom rektorata Univerze v Ljubljani (UL) ponovno izobesili mavrično zastavo. S tem dejanjem izražamo podporo skupnosti LGBTIQ+,” se je med drugim glasil zapis Univerze v Ljubljani na Facebooku. Kot institucija znanja, bi morala ohranjati objektivnost in nevtralnost, a je očitno le orodje za doseganje ciljev levičarske agende.
Poslanstvo omenjene institucije je spodbujanje kritične razprave in znanstvenega raziskovanja, ne pa zagovarjanje specifičnih družbeno-političnih agend. Zapis UL, ki aktivno podpira LGBTIQ+ gibanje in napoveduje smernice za jezik, presega meje nevtralnosti in vstopa na področje politične angažiranosti.
Univerza v Ljubljani s to potezo jasno zavzema stran v družbeni razpravi in izključuje vse tiste, ki se s škodljivo LGBTQ ideologijo ne strinjajo. Kot eno izmed pomembnih usmeritev na tej poti izpostavljajo “uresničevanje Načrta enakosti spolov, ki vključuje konkretne ukrepe za spodbujanje enakopravnosti in raznolikosti v vseh vidikih delovanja univerze”.
Napovedane smernice za jezik, ki naj bi “krepile občutek pripadnosti in spoštovanja vseh oseb – ne glede na njihov spol, spolno identiteto ali spolni izraz“, vzbujajo skrb glede omejevanja svobode izražanja. Asist. Martin Vrtačnik, član delovne skupine za Načrt enakosti spolov, poudarja: “Spolno vključujoča raba jezika je eden najpomembnejših mehanizmov za uresničevanje zaveze Univerze v Ljubljani k odprtemu, spoštljivemu in enakopravnemu okolju,” vendar predpisovanje jezikovnih pravil načrtno ustvarja pritisk na člane akademske skupnosti, da se prilagodijo ideološkemu okviru, kar zmanjšuje prostor za odprto razpravo.
Univerza bi morala biti samoumevno prostor, kjer se ideje preizprašujejo, ne pa promovirajo kot nesporne. Zapis ne odpira dialoga o smiselnosti smernic ali njihovem vplivu na akademsko svobodo, temveč jih predstavlja kot nujen korak. Vrtačnik dodaja: “S spoštljivo in vključujočo rabo jezika preizprašujemo zakoreninjene predsodke ter prispevamo k bolj pravični in vključujoči družbi.” Takšno stališče univerzo postavlja v vlogo moralnega arbitra, kar presega njeno znanstveno poslanstvo. Kljub poudarku na vključevanju lahko eksplicitna podpora eni strani v družbeno občutljivi temi ustvari občutek izključenosti pri tistih z drugačnimi pogledi. Akademski prostor bi moral omogočati pluralizem mnenj, ne pa ustvarjati okolja, kjer se posamezniki, ki se ne strinjajo z uradnim stališčem, počutijo manj sprejete.
Zapis Univerze v Ljubljani in njene poteze odražajo politično angažiranost, ki presega pričakovano nevtralnost akademske institucije. Namesto spodbujanja kritične razprave univerza promovira specifično ideologijo, kar pa vodi v polarizacijo in ogroža pluralizem, o katerem levi politični pol toliko govori.