Švedske oblasti prirejajo statistiko o varnosti v državi. Minister za pravosodje je javno lagal. Priča smo veliki samocenzuri, saj se odgovorni bojijo, da bi bili deležni očitkov o rasizmu. Integracija migrantov je očitno popolnoma spodletela.
Neodvisni, predvsem spletni švedski mediji so prejšnji teden obtožili švedsko vlado, da načrtno laže glede varnostnih razmer v državi, da bi prikrili neprijetno in politično nekorektno dejstvo o propadu integracije migrantov v švedsko družbo. To, da švedske oblasti zavajajo in celo načrtno lažejo, ni nič novega. Mnogi, večinoma sicer anonimno, to trdijo že leta. Eden najbolj znanih je Peter Imanuelsen (z njim smo imeli v Demokraciji intervju lanskega decembra), ki je na spletnih omrežjih znan pod vzdevkom “Peter Sweden”.
Sweden o katastrofalnih varnostnih razmerah na Švedskem ne poroča iz rojstne države, ampak iz prostovoljnega “izgnanstva” na Norveškem, saj bi ga v domovini hitro sodno preganjali zaradi “sovražnega govora” ali “širjenja lažnih novic”, kakor danes obtožuje švedska vlada vse tiste, ki si drznejo razkrivati neprijetna dejstva, medtem ko švedski ministri brez sramu javno lažejo svojim državljanom.
Integracija je spodletela
Pred dnevi je švedski minister za pravosodje Morgan Johansson na Twitterju objavil, da se je število bombnih napadov v mestu Malmöju v zadnjih dveh letih zmanjšalo za štirideset odstotkov. Prav Malmö, ki ima enega največjih odstotkov migrantske populacije na Švedskem, je med kritiki švedske migrantske politike morda najpogosteje omenjen kot primer spodletele migracije in s tem povezanih katastrofalnih razmer na področju varnosti. Malmö se na spletnih straneh politično nekorektnih medijev in blogerjev redno pojavlja kot kraj, v katerem potekajo obračuni med kriminalnimi tolpami priseljencev, kot kraj, v katerem migranti brez kakšnih posebnih posledic razgrajajo po okolici in celo napadajo policiste, kot kraj, kjer obstajajo “prepovedane cone”, ki se jih še policisti zaradi svoje varnosti izogibajo in nad katerimi so oblasti izgubile vsak nadzor, kot kraj, kjer je avtohtono švedsko prebivalstvo stalno izpostavljeno ne le vandalizmu, pač pa tudi ropom, fizičnim napadom, posilstvom.
Vse to skušajo oblasti čim temeljiteje pomesti pod preprogo, storilci, če jih sploh odkrijejo in postavijo pred sodišča (kritiki trdijo, da se to zgodi komaj v desetih odstotkih), se navadno izmažejo z zelo blagimi kaznimi ali celo brez njih. Politično korektni sodniki hitro najdejo mnogo izgovorov, zakaj storilec migrant ne bi smel odgovarjati po zakonu. Najpogosteje so kot vzrok omenjene kulturne razlike in domnevna nezmožnost migranta, da bi dojel, kaj dela narobe oziroma kje in kako krši švedske zakone. Prav te “razlage” politično korektnih sodniških aktivistov pa nas pripeljejo do logične ugotovitve, da je integracija migrantov v švedsko družbo popolnoma spodletela. Če se namreč opravilno sposobna oseba požvižga na to, da zakon prepoveduje, da nekdo ukrade, kar mu pride pod roke, pretepe naključnega mimoidočega, ker se mu tako zazdi, ali posili dekle, ki jo sreča na ulici, potem zelo težko govorimo o uspešnemu vključevanju v družbo.
Prirejanje statistike
Minister Johansson je torej objavil, da se je število bombnih napadov v zadnjih dveh letih drastično zmanjšalo, s tem pa je odprl vrata kritikom, ki so zasuli spletno omrežje z dokazi, češ da minister laže in da oblasti prirejajo številke. Zmanjšanje bombnih napadov oziroma eksplozij, s čimer se je v svojem twitu bahal pravosodni minister, namreč temelji na tem, da policisti prirejajo statistiko glede zločinov, in to v manjši meri resda na svojo pest, v veliki večini primerov pa prav zaradi pritiskov vladajoče politike, kot je dejal eden od uslužbencev kriminalistične policije neodvisnim spletnim medijem. Seveda njegovega imena niso razkrili, saj bi to pomenilo takojšen odpust in celo kazenski pregon. Med primeri, ki potrjujejo trditev, da oblasti prirejajo statistiko, je primer iz lanskega januarja, ko je bomba eksplodirala med dvema parkiranima taksijema in so jo policisti zavedli v statistiko preprosto kot škodni primer, medtem ko so eksplozijo v šoli (!) lanskega aprila označili za “primer poškodbe”. Enako, kot poškodba torej, je bil zaveden v statistiko junijski primer eksplozije v stanovanjski stavbi. Pravi vzrok, eksplozija, je bil izpuščen, dogodek pa opisan sterilno, kot da bi se recimo dva taksija malo “podrajsala” na postajališču ali pa bi v šoli otrok padel med tekanjem po igrišču. In ker je šlo za poškodbe, so bili ti primeri sploh zavedeni v statiko, mnogo primerov pa je kar izpuščenih, ker so ocenili, da gre za premajhno škodo.
Prej omenjeni anonimni uslužbenec kriminalistične policije je za neodvisne medije razložil, kako poteka sestavljanje poročil po direktivah vladajoče politike: “Če rezultati niso všečni, potem jih cenzuriraš (zamolčiš), preurediš, zmanjšaš ali v poročilu izrecno poudarjaš le tisti rezultat, ki po naključju kaže na izboljšanje razmer.“
Policisti so izvajali samocenzuro
Seveda pa marsikdaj niti ni nujno, da pride do neposrednega pritiska na uslužbence policije, da zadeve prikrivajo, saj so mnogi že zadosti »izurjeni«, da to naredijo sami od sebe. Pred leti − v luči novoletnih spolnih napadov migrantov na domačinke v Nemčiji − se je nenadoma razkrila vse beda politično korektne evropske politike, ki je leta prikrivala varnostne probleme, kakršne prinaša množična migracija iz tretjega sveta. Tudi Švedska ni bila izjema, saj se je izkazalo, da so se spolni napadi na švedska dekleta dogajali že leta, ampak policija, pravosodje in/ali politika so jih sistematično skrivali pred javnostjo. Pardon, policisti niso prikrivali, izvajali so samocenzuro, kot se je izrazil leta 2016 uslužbenec stockholmske policije. “Nismo prikrivali, seveda nismo. Samo povedali nismo. Veliko stvari ne povemo, ker imam toliko informacij, toliko se dogaja,” je policist skušal najprej opravičevati prikrivanje, nato pa priznal, da vsi nosijo v sebi nekaj samocenzure. “Bojimo se pogovarjati o teh zadevah, ker se bojimo, da bi izpadli rasisti. Morda je to problem,” je dejal.
Vsekakor je velik problem, če oblasti, politika, vlada, policija prikrivajo svojim državljanom dejanske razmere in razsežnost problema. Še veliko hujši problem pa je, da načrtno lažejo svojim državljanom, najhujši pa je, če pri tem načrtno zatirajo vse tiste, ki opozarjajo na resnično razsežnost problema. Naravnost neverjetno je, da se lahko minister javno zlaže brez posledic, medtem ko navaden državljan, ki opozori, da tolpa mladih migrantskih vandalov na ulici zažiga avtomobile, zaradi “rasističnega sovražnega govora” tvega sodni postopek, ki ga lahko spravi tudi v ječo.
Bogdan Sajovic