Za nami so prazniki, ki jih vsako leto znova zlorabljajo za politične potrebe. Tokrat je zlorabljanje ostalo v senci bizarnega križarjenja predsednika vlade Roberta Goloba in njegove partnerke Tine Gaber po Sredozemskem morju.
Vrnimo se k praznikom. Prvi je nedvomno dan upora proti okupatorju, ki poteka 27. aprila in so ga v prejšnjem režimu imenovali dan Osvobodilne fronte (dan OF). Še danes ga politični nasledniki partijskega enoumja slavijo v prvotnem pomenu.
V resnici se leta 1941 na ta dan ni zgodilo nič posebnega, le dan pred tem, 26. aprila 1941, so se v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini zvečer zbrali vidni člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. Pri tem je zanimivo, da je isti dan dopoldne (26. aprila 1941) Adolf Hitler obiskal Maribor, kar pa so takratni slovenski mediji večinoma zamolčali. Skladno s politiko Kominterne so slovenski komunisti ustanovili Protiimperialistično fronto (PIF), “fronto” torej, ki je bila usmerjena proti “imperialistom”, v prvi vrsti proti Veliki Britaniji, Franciji in Združenim državam Amerike. Takrat je namreč še veljal pakt “Hitler-Stalin”, podpisan v Moskvi, in sicer 23. avgusta 1939. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, tj. 22. junija 1941, se je PIF po novih navodilih Kominterne iz Moskve preimenoval v Osvobodilno fronto, ki naj bi se začela z orožjem upirati proti okupatorju. Že septembra 1941 je Osvobodila fronta pod vodstvom komunistov razglasila monopol nad “uporom proti okupatorju”. Vsakogar, ki se ni podredil njenemu monopolu, je razglasila za izdajalca, kar je vodilo v tragične posledice med drugo svetovno vojno in po njej.
Drugi praznik, ki smo ga v preteklih dneh praznovali, je 1. maj, mednarodni praznik dela. Praznik je izvorno spomin na krvave delavske demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886. Spominjal naj bi na dosežke mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi političnega levega ideološkega navdiha, ki ga nosi praznik, je prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopal kot dan za demonstracije različnih komunističnih, socialističnih in anarhističnih skupin. Danes je zagotovo vse prej kot to, saj so predstavniki levih političnih strank “delavski razred” v veliki meri pustili na cedilu in zagovarjajo samo še interese domnevno zapostavljenih manjšin (npr. predstavnikov skupnosti LGBT, migrantov). Levičarji so tako družbeno-ekonomsko revolucijo zamenjali z moralno-kulturno. Družbo “posiljujejo” z novimi opredelitvami zakonske zveze, radikalnim feminizmom, dodatno liberalizacijo splava, evtanazijo starejših, legalizacijo mehkih drog in še bi lahko naštevali. Ustreza jim šibka in redefinirana družina, kar je skladno s komunističnim manifestom iz leta 1848, ki si je za cilj postavil razgradnjo ključnih temeljev zahodne civilizacije − družine, naroda, vere, zasebnega šolstva in zasebne lastine. Danes interese delavnih ljudi, ki trdo delajo za preživetje in ustvarjajo dodano vrednost, zagovarjajo predvsem desnosredinske in desne stranke, interese tistih, ki bi radi živeli samo na račun žuljev drugih in uživali, pa zagovarjajo predvsem leve stranke. To se kaže v praksi. Današnji levičarji pričakujejo in zahtevajo pomoč in subvencije države. Želijo biti pri državnih jaslih. Država naj bi namesto njih poskrbela za vse, prav zato so imeli tudi toliko časa za demonstracije pod prejšnjo, tj. Janševo, vlado. V nasprotju s tem podporniki desnosredinskih in desnih strank tega časa nimajo. Delati morajo tako na podeželju kot v mestih, da preživijo.
Letos je bil na prvomajski proslavi v Kamniški Bistrici slavnostni govornik nekdanji minister in podpredsednik SDS Aleš Hojs, kar je bilo v kontekstu izpostavljenega tudi prav. Tam navzoči levičarji so bili zaradi tega poparjeni, vendar se Hojs ni dal motiti. Spomnil je na zgodovino boja za delavske pravice in poudaril, da je bil znan rek “delu čast in oblast” v preteklosti večkrat zlorabljen – najbolj grobo v času nacionalsocializma, vendar tudi po drugi svetovni vojni, ko je takratna oblast pod krinko tega reka ljudem plenila premoženje. Danes bo treba še veliko postoriti, da bo rek “delu čast in oblast” v polnosti zaživel, najprej s tem, da bo pravna država delovala, da bodo zakoni veljali za vse enako. Pod sedanjo levičarsko vlado to niti približno ni mogoče. Na to kaže tudi dejstvo, da naj bi preiskovalno komisijo, ki bo preiskovala sporne rabote Roberta Goloba in njegove stranke, preiskovala kar koalicija sama.
Metod Berlec