Poljska je Evropo večkrat rešila pred pretečimi nevarnostmi, ki so od zunaj ogrožale obstoj evropske civilizacije. Prvi takšen primer je bila zmaga kralja Jana III. Sobieskega nad Turki v 17. stoletju (Bitka za Dunaj), drug takšen dogodek pa je bila zmaga nad boljševiki leta 1920. Ključno vlogo je na poljski strani odigral poveljnik vojske in vodja države Józef Piłsudski. V spomin na zmago v Bitki za Varšavo (del poljsko-sovjetske vojne), 15. avgusta na Poljskem obeležujejo Dan poljske vojske.
Komunizem ni začel svojega zločinskega pohoda po Evropi šele v 2. svetovni vojni, ampak mnogo prej. Takoj po prevzemu oblasti v Rusiji leta 1917, so boljševiki začeli izvajati načrt nasilnega širjenja revolucije na zahod, poroča Poljska vlada.
Prvič so poskusili leta 1918 na Finskem, kjer je izbruhnila državljanska vojna, in v baltskih državah. Leta 1919 je prišlo do poskusa sprožitve vstaje v Berlinu, marca tega leta je bila na Madžarskem ustanovljena koalicijska vlada s sodelovanjem komunistov, junija 1919 pa je prišlo do poskusa državnega udara na Dunaju.
Da bi revolucijo prenesli tudi v druge evropske države, so boljševiki marca 1919 ustanovili Kominterno – Tretjo delavsko internacionalo, ki je bila formalno samostojna organizacija, v praksi pa je uresničevala smernice politbiroja boljševiške komunistične partije. Ena od njenih “vej” je bila Komunistična delavska partija Poljske (kasneje: Komunistična partija Poljske), ki je bila ustanovljena še prej, decembra 1918, ko so se začeli tudi prvi boji s poljskimi oboroženimi silami. Boljševiške čete so uspešno zasedle območja Litve, Belorusije in Latvije ter leta 1919 tudi Ukrajine.
“Čudež na Visli”
Uraden začetek poljsko-boljševiške vojne je sicer datiran v leto 1919, ko je prišlo do prvih spopadov na območju Belorusije. V zadnjem času pa je vse pogostejša teza, da se je poljsko-sovjetska vojna začela 3. januarja 1919, ko so boljševiki napadli Vilno. Odločujoč spopad po imenu Bitka za Varšavo imenovana tudi “čudež na Visli” pa se je odvila od 13. do 15 (25.) avgusta, leta 1920. Spomniti gre, da je bila Poljska tedaj še mlada država, ki si je leta 1918 vnovič, po 123 letih razdeljenosti med Rusijo, Prusijo in Avstrijo, izborila neodvisnost, s prodorom Rdeče armade pa je Poljakom ponovno grozila izguba državnosti.
Dogodek velja za 18. prelomno bitko v svetovni zgodovini, zaradi katere je Poljska ohranila svojo neodvisnost in vsaj začasno rešila Evropo pred boljševizmom. Poraz Poljske je bil za Vladimirja Lenina sicer taktični cilj, glavni pa je bil pomagati komunistom, ki so hkrati skušali sprožiti revolucijo v Nemčiji in v državah, nastalih po razpadu Avstro-Ogrske.
Na deset tisoče mrtvih in ranjenih
Statistika na poljski strani: okoli 4,5 tisoč. ubitih, 22 tisoč ranjenih in 10 tisoč pogrešanih. Na drugi strani (Rdeča armada) pa naj bi umrlo ali bilo težje ranjenih 25 tisoč vojakov, 60 tisoč jih je pristalo v poljskem vojnem ujetništvu, 45 tisoč pa naj bi jih internirali Nemci. 15. avgusta, v spomin na bitko, na Poljskem praznujejo dan poljske vojske.
Vojna je bila uradno končana leta 1921. 18. marca tega leta, je bila v Rigi podpisana mirovna pogodba med Poljsko in sovjetskima republikama Rusijo in Ukrajino. Ključno vlogo na Poljski strani je odigral vrhovni poveljnik vojske in vodja države Józef Piłsudski.
Domen Mezeg