Poslanka SDS: Pod vlado dr. Roberta Goloba so se standardi demokratične države skoraj povsem izničili

Med poslanci, ki so letos spomladi prvič sedli v poslanske klopi, je tudi Adrijana Kocjančič, pedagoginja in profesorica slovenskega jezika z dolgoletnimi izkušnjami; politične izkušnje je doslej nabirala na lokalnem nivoju.

Ste novinka v poslanskih klopeh, za seboj pa imate več desetletij poučevanja slovenskega jezika. Verjetno je prehod iz učilnice v poslanske klopi kar stresen?
Poklic profesorice slovenščine na gimnaziji zame ni bil samo služba, saj sta me učenje in delo z mladimi osrečevala in sem poučevanje doživljala kot svoje poslanstvo. Zato mi je prehod iz šolskih v poslanske klopi na začetku res povzročil nekaj stresa, saj sem se morala tako rekoč čez noč prilagoditi povsem novim okoliščinam, in sicer novi poti v službo, novemu delovnemu okolju, novim sodelavcem, drugačnemu urniku … Sicer pa je podobno kot v učiteljskem poklicu tudi tukaj, da dela aktivnim in samoiniciativnim poslancem nikoli ne zmanjka, saj moramo spremljati aktualne družbenopolitične in kulturne dogodke, se udeleževati in aktivno sodelovati na različnih strankarskih, občinskih in državnih prireditvah in se izobraževati. Počasi se privajam na svoj poslanski mandat. Napetost, ki sem jo doživljala na začetku zlasti zaradi nove odgovornosti in tudi medijske izpostavljenosti, postaja obvladljiva.

Navsezadnje ste kar nekajkrat že kandidirali v Ilirski Bistrici, imate izkušnje z volilnimi kampanjami, tokrat pa vam je zares uspelo?
Letos sem na državnozborskih volitvah tretjič kandidirala v občini Ilirska Bistrica, to je v 7. enoti 2. volilnega okraja. O tem, kaj bo, če bom izvoljena, nisem razmišljala. Na vrhuncu kampanje, dobra dva tedna pred državnozborskimi volitvami, mi je umrl oče in edina misel, ki sem jo imela do volitev, je bila, da zdržim do konca. Na srečo sem imela volilni štab, ki je v času moje nekajdnevne odsotnosti izpeljal vse, kar smo si zadali. Ves čas sem imela pred očmi vsebino, šlo mi je, kot je dejal dr. Jože Pučnik, “za stvar”, za to, da se uresniči normalna demokratična država, ki smo jo v teh petintridesetih letih izkusili le po drobtinicah v prvih letih po osamosvojitvi, najbolj pa v mandatu 2004−2008, to je v času prve Janševe vlade s polnim mandatom.

Že takrat so bile stare sile zelo aktivne v medijski vojni proti vladi.
To je bilo tudi obdobje, ko javna RTV SLO še ni padla na izpitu pluralnosti in ko so kot komentatorje aktualnih družbenopolitičnih dogodkov v studiih redno gostili dva strokovnjaka različnih svetovnonazorskih pogledov. Pozneje so stare sile komunistične kontinuitete že povsem spletle svoje mreže tako rekoč po vseh državnih sistemih in podsistemih, v medijih, gospodarstvu, sodstvu, šolstvu in javni upravi. Pod vlado dr. Roberta Goloba pa so se standardi demokratične države skoraj povsem izničili.

V kakšnem smislu?
Če se samo spomnite arogance in poniglavosti iz začetnih mesecev vladanja svobodnjakov, ko so čez noč ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, na javni RTV SLO razglasili čiščenje drugače mislečih in brez kakršnega koli socialnega ter političnega dialoga brezsramno dvignili vse davke, kar jih je. “Kaj jim bodo nižji davki, samo več bodo zapravljali,” je svoj ukrep pojasnil dr. Golob. Vztrajanje pri taki oblasti pa ne bi bilo samo umiranje na obroke, ampak najmanj tudi znak globoke narodove psihoze, ki izhaja iz ideološke zaslepljenosti in fanatične želje po oblasti. Fatva Staneta Dolanca “Če ne bomo mi na oblasti, bo nekdo drug, toda to se nikoli ne bo zgodilo” pri delu slovenskih volivcev še vedno deluje kot urok. Zato mlad in vodljiv novinar Žiga Bonča, pravzaprav politični aktivist, dr. Anžetu Logarju v Odmevih ni znal ali si upal odgovoriti, kaj ima raje, višje ali nižje davke. Smešno, če ne bi bilo resnično! Zaradi sovraštva in demagogije, ki je dobila krila v zadnjih štirih letih in se zasidrala v vse pore slovenske družbe, sem letošnjo kampanjo doživljala hamletovsko kot “biti ali ne biti”.

Imate pa tudi že nekaj izkušenj z delom v občinskem svetu v Ilirski Bistrici. Pred časom je bil nekdanji tamkajšnji župan izključen iz SD, je pa že pred tem dobro sodeloval s tretjo Janševo vlado.
Dva mandata sem bila občinska svetnica SDS v Ilirski Bistrici, in sicer v letih 2014–2018 in 2018–2022. V obeh mandatih je bil župan gospod Emil Rojc, takrat iz stranke SD, eden od njegovih podžupanov pa je bil vrsto let takratni predsednik OO SDS Ilirska Bistrica, gospod Dušan Grbec. V teh dveh mandatih je občina uresničila veliko infrastrukturnih projektov, od obvoznice v Ilirski Bistrici do izgraditve več novih osnovnih šol, novega zdravstvenega doma v Ilirski Bistrici, dveh industrijskih con, več vaških domov, preplastitev cest itd. Gospod Rojc je zasluge za ta razvojni zalet v občini tudi javno pripisoval svojemu dobremu sodelovanju z vlado Janeza Janše in takratnim ministrom za infrastrukturo gospodom Zvonkom Černačem, ki je priskrbel tudi veliko nepovratnih sredstev iz evropskega sklada. Zaradi nestrinjanja z migracijsko politiko Cerarjeve in pozneje Šarčeve vlade, ki je v občini mimo volje občanov želela zgraditi migracijski center tik ob meji, je bil gospod Rojc iz stranke SD izključen. Pozneje se je skupaj s sinom, gospodom Borutom Rojcem, in še nekaterimi drugimi iz svoje nekdanje stranke vključil v našo stranko SDS. V teh dveh mandatih občinske svetnice sem na lastne oči spremljala, kako pomembno je sodelovanje tudi med različnimi svetovnonazorskimi strankami, ko gre za skupne cilje in blagor vseh občanov in občank. Želela bi si, da bi tako sodelovanje, kot sem ga doživela med SD in SDS na lokalni ravni v času župana Emila Rojca, zmogle tudi leve stranke na državni ravni in se odpovedale izključevanju, ki je daleč od demokratičnih načel.

Presenečen sem bil, da je bila SDS v drugi volilni enoti, torej na Primorskem, celo uspešnejša kot v nekaterih drugih. S še eno novinko, Jano Gržinič, smo se pogovarjali pred kratkim, iz te volilne enote prihajata tudi izkušena Danijel Krivec in Zvone Černač.
SDS je bila na Primorskem v svoji 2. volilni enoti na tokratnih volitvah zelo uspešna. Zasluga gre vsem, najprej stranki in njenemu predsedniku gospodu Janezu Janši ter odlični kampanji, ki jo je vodil, mladim iz SDM, ki so se zelo angažirali in bili dnevno na terenu po vsej Sloveniji, občinskim volilnim štabom in seveda vsem primorskim kandidatom. Izjemno dobro kampanjo so imeli tudi neizvoljeni kandidati na Obali, vsi so izboljšali volilne rezultate izpred štirih let in v svojih okoljih naredili velik preboj. Svojo vlogo pa je odlično izpeljalo tudi glavno tajništvo SDS in gospa Alenka Koren Gomboc, ki je s svojim optimizmom vsem dvigovala motivacijo in bila »na straži« tako rekoč od jutra do večera. Tako imamo Primorci trenutno štiri predstavnike SDS v parlamentu, kar je res izjemen rezultat.

Zagotovo je neka dodana vrednost, da v državni zbor prihaja tudi učiteljski kader. V prejšnjem mandatu je bila denimo dejavna članica poslanske skupine SDS Alenka Helbl, profesorica slovenskega in nemškega jezika. Kaj politika lahko naredi v skrbi za materni jezik?
Politika mora najprej pokazati, da ji je mar za materni jezik. Do zdaj je naredila premalo. Odnos do slovenskega jezika se namreč kaže na različnih ravneh. Vsi opažamo, da se po naših mestih sliši več tujih jezikov kot slovenščine, pa s tem ne mislim na turiste. Tujce se zaposluje v trgovinah in lokalih, ne da bi obvladali osnove slovenskega jezika. V slovenske šole se v redne pedagoške programe vpisuje tuje učence in dijake brez osnovnega znanja slovenskega jezika, kar vpliva tudi na kakovost pouka večine. Šola, ki bi morala biti steber slovenstva in vzgoje za domovino ter skrbeti za kultiviranost materinščine, je v zadnjih dvajsetih letih v strmem padcu.

Kje so razlogi za takšen padec?
Vzrok tega nazadovanja ni samo v permisivni doktrini, ki se je kot kuga razpasla po vsem vzgojno-izobraževalnem prostoru, od vrtcev do univerz, ampak tudi v mlačnosti učiteljev, ki se ne zavedajo, da so oblikovalci jezikovne kulture svojih učencev. Slovenščina ni samo učni predmet, ampak je njeno poslanstvo kultiviranje posameznikovega izražanja na ravni zbornega jezika. Število ur slovenščine v gimnazijah pa se je skoraj izenačilo s številom ur matematike in angleščine. Še bolj zaskrbljujoče je stanje na nekaterih fakultetah, ko predavatelji opuščajo predavanja v slovenščini in ga nadomeščajo z angleščino. To pa je že alarmantno stanje, ki nas vrača v 2. polovico 18. stoletja, ko so se naši razsvetljenci načrtno lotevali vseh funkcijskih jezikovnih zvrsti, saj so se zavedali, da bo jezik obstal in bil konkurenčen z najrazvitejšimi evropskimi jeziki le, če bo tudi zvrstno polnokrven. Odnos do slovenščine se kaže tudi v spoštovanju slovenskih simbolov, npr. slovenske zastave in slovenske himne …

Zagotovo ne moremo spregledati “pentljanja” naših oblastnikov s totalitarnimi simboli …
Ko naši najvišji predstavniki oblasti nastopajo pred publiko, kjer vihrajo zastave bivše totalitarne oblasti, ki je pol stoletja grobo kršila temeljne človekove pravice, bi morali pred svojim nastopom najprej angažirati varnostno službo, ki bi gorečneže z rdečimi zvezdami in jugo zastavami odpeljala s prizorišča. To se je namreč zgodilo na proslavi ob priključitvi Primorske matični domovini v septembru 2025 v Ilirski Bistrici, pa predsednica dr. Nataša Pirc Musar, ki je bila slavnostna govornica, ni reagirala. Naj dodam, da slovenske zastave na istem dogodku v množici obiskovalcev ni bilo. Niti ene! Zaradi tega so se mnogi, ki so prisostvovali dogodku, počutili ponižane. To je ena od takih stvari, ki rušijo odnos do slovenske države in s tem tudi do maternega jezika, in to iz samega državnega vrha.

Potem je tukaj še slovenska himna z eno samo kitico, ki poveličuje vse narode sveta (Žive naj vsi narodi …), Slovencev pa niti ne omeni.
Že pisatelj Boris Pahor se je zavzemal, da bi 7. kitici Prešernove Zdravljice dodali še 2. kitico (Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet …), pa politika ni bila enotna (ve se, katere stranke so temu predlogu nasprotovale). Skratka, smo verjetno edina država na svetu, ki v svoji himni ne postavlja v ospredje svojega naroda. S tem kažemo, da nam za slovenstvo, za jezik ter v najširšem smislu za slovensko kulturno dediščino, ki je temelj naše nacionalne zavesti in identitete, ni mar. To je le nekaj stranpoti, nad katerimi bi se morala politika zamisliti in jih spremeniti!

Zdaj je tudi že znano, v katerih odborih ste članica.
Vključena sem v tri odbore, in sicer v odbor za izobraževanje, mladino in znanost, v odbor za kulturo in v odbor za demografijo, družino, socialne zadeve in invalide. Sem tudi članica komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Kaj pričakujete od vlade?
Od prihodnje pomladne desnosredinske vlade pričakujem, da bo uresničila čim več zavez iz koalicijske pogodbe: to je, da bo v ospredje postavila slovenskega človeka, dvigala zavest nacionalne pripadnosti in odnos do materinščine, vrnila iztirjeni slovenski vlak na tirnice sodobne demokratične družbe, normalizirala davčno politiko, obrnila navzgor porazne demografske trende, pomagala mladim slovenskim družinam priti do svojega stanovanja, vzpostavila pravično in celovito dolgotrajno oskrbo, odpravila čim več birokratskih postopkov, ki hromijo razvoj, ter dvignila blaginjo za vse s politiko spodbujanja samoiniciativnosti, podjetnosti in konkurenčnosti malih in velikih gospodarskih družb. Ker prihajam iz lokalnega okolja, me veselita tudi napoved decentralizacije in nova vzpostavitev slovenskih pokrajin. Da ne pozabim še na zelo pomembne reforme šolstva, zdravstva in sodstva. Najprej pa bi morali prenoviti slovenske nacionalne medije, ki so postali zvočniki skrajno levih agitatorjev in so zavora za normalno in uspešno državo. Strinjam se tudi s tem, da se delo obravnava kot temeljna vrednota, ne pa izključno kot socialna kategorija, ki jo prepogosto izkoriščajo lenuhi.

Skozi štiri leta Golobove vlade se je nabralo ogromno “smeti” – tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, na primer. Menite, da se ga lahko povrne nazaj v življenje?
Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bila groba in poniglava poteza Golobove vlade. Ne vem, kaj so želeli s tem doseči, razen tega, da so se ustili, pijani od oblasti (ali od plesa), in še bolj polarizirali že tako razklan slovenski narod. S tem so pljunili na osamosvojitev Slovenije. Ta največji dosežek v slovenski zgodovini očitno ni njihova “intimna opcija”. Za to dejanje so si že na začetku svojega mandata rezervirali mesto v spodnjih rovih Dantejevega pekla. Med slovenskimi intelektualci imamo prvorazredne znanstvenike, tudi med zgodovinarji, ki so leta suhih krav preživeli stoično in delavno, celo garaško. Verjamem, da se bodo skupaj z novo vlado zavzeli, da popravijo tudi to neumnost in slavnostno vrnejo Muzej slovenske osamosvojitve na mesto, kjer je bil pred štirimi leti, v prestolnico.

Videti je, da je na levici ogromno nervoze, predvsem od izvolitve sedanjega predsednika DZ dalje. Kako ga doživljate? Če ga recimo primerjamo z njegovo predhodnico …
Gospod Zoran Stevanović, predsednik DZ, je zame veliko pozitivno presenečenje teh volitev. V primerjavi s predhodnico, gospo Urško Klakočar Zupančič, so njegovi nastopi jasni, umirjeni in profesionalni. Ni pa zanemarljivo niti to, da je zelo dober govorec in da je njegova slovenščina na visoki ravni. Zelo pozitivno za položaj, ki ga zavzema v danih napetih razmerah, in tudi za prihodnje kolesarske podvige, ki se že napovedujejo, je zlasti to, da g. Stevanović ni »trhla bilka«, ki bi jo upognil najmanjši veter.

Pogovarjava se 21. maja, dan pred glasovanjem o novem mandatarju. Verjetno ste v napetem pričakovanju?
Upam, da bo v petek, 22. 5. 2026, za mandatarja izvoljen gospod Janez Janša, moj predsednik in človek, ki ga izjemno cenim. Zelo sem vesela in ponosna, da sem del njegove ekipe in poslanske skupine SDS ter desnosredinske pomladne koalicije. Srečno, Slovenija!

Gašper Blažič