Minilo je prvo leto po lanskih parlamentarnih volitvah, ki so prinesle tako rekoč šokterapijo v pomladni tabor, s tem pa tudi hudo demoralizacijo. Tranzicijska nomenklatura je takrat znova uspešno uporabila recept “novih obrazov”, a z enoletne časovne distance je pogled na ta dogodek sedaj že bistveno drugačen.
Povedano drugače: botri iz ozadja so po dveletnem “kurjenju” protestniškega razpoloženja ne samo z levičarskimi, pač pa tudi z proticepilskimi protesti dobro pripravili teren za volitve in ljudi psihološko pregovorili v koncept “svobode 1945”. Kljub mnogim opozorilom volivcem, naj ne zapravijo tega, kar je bilo pridobljeno od marca 2020 do aprila 2022, se je zgodilo prav to: v manj kot letu dni po volitvah je zgodba o uspehu ob okrevanju (svetovnega) gospodarstva po epidemiji covida-19 le še bled spomin, Slovenija pa postaja nekakšna evropska Venezuela, ki jo vodi nenačelna koalicija tranzicijskih tajkunov in skrajnih levičarjev, ki se sklicujejo na izročila Čebin.
Volitve je mogoče tudi kupiti
Najprej na kratko nekaj besed o tem, kaj vse smo izgubili zaradi napačne odločitve na volitvah, če lahko sploh govorimo o odločitvi. Pri tem velja spomniti na znano izjavo Janeza Janše še iz časa afere Hit. V torek, 6. aprila 1993, je Janša, tedanji obrambni minister, na TV-omizju Televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov ameriških dolarjev davka: “Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.” Le majhna skupina ljudi je takrat vedela, o čem govori, prav tako se na splošno ni vedelo, da so bile igralnice do tedaj “sveti gral” Službe državne varnosti. A bistvo je v tem, da se lahko z mafijskim denarjem določa tudi volilni izid – gre navsezadnje za vložek, ki se dolgoročno izplača. In to je tranzicijska nomenklatura počela vsa leta do sedaj, saj je bistvo v tem, da se ohrani videz demokratičnega odločanja ljudskih množic, ne da bi bila s tem bistveno prizadeta demokratična legitimnost vlad, ki jih v resnici postavljajo tranzicijski plenilci. In mednje spada tudi sedanja, Golobova vlada. Kot je avtor teh vrstic zapisal že nekajkrat: sam odstop Roberta Goloba ne bo pomenil ničesar, saj je razmerje sil v parlamentu preveč v prid tranzicijske levice, da bi lahko prišlo do “mešanja kart” tako kot v prejšnjem mandatu, ko je SDS kljub prvemu mestu na volitvah ostala najprej brez premierskega položaja, nato pa je Marjan Šarec očitno zaradi poskusa vsiljevanja odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja vrgel puško v koruzo, ko so mu začeli poslušnost odrekati nekateri najbližji sodelavci.
Po poteh jedrne Afrike
In če gremo po vrsti, kako je tranzicijska levica (znova) spravila državo na kolena: najprej z odpravo vseh koristnih ukrepov prejšnje vlade, predvsem z dohodninsko reformo, ki bi dolgoročno privedla do precej manjše davčne obremenitve plač. Ob tem je bil premier Robert Golob poln obljub o reformah, ki pa jih še vedno ni, v glavnem pa se govori o časovnicah. Vlada je tudi neuspešna pri črpanju evropskih sredstev, ki jih je za Slovenijo pridobila prejšnja vlada (levičarski evroposlanci pa so to želeli preprečiti!). Posledično je pri učinkovitosti črpanja evropskih sredstev Slovenija na repu lestvice EU. Toda ne gre samo za nesposobnost, pač pa tudi za strah, da bi pri črpanju evropskih sredstev EU izvajala nadzor, saj je znano, da je tranzicijska levica pri številnih velikih projektih vedno rada ribarila v kalnem. Poglejmo samo področje železnic, kjer je sicer prišlo do nabave novih potniških garnitur, vendar problem velikih zamud in počasnega prometa na železnicah še zdaleč ni rešen, saj imamo v osnovi še vedno omrežje, ki že pol stoletja ni doživelo velikih inovacij (graditve novih hitrih prog). Če je prejšnji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec javnosti pojasnjeval, da je takšne proge mogoče zgraditi, se sedanja vladajoča nomenklatura zanaša na to, da bo popravljala obstoječe proge, kar naj bi bilo za Slovenijo dovolj. Ne glede na to, da z avtomobilom lahko iz Murske Sobote do Kopra pridete v prej kot treh urah, pa se z vlakom od Hodoša do Kopra pripeljete v povprečju v osmih (!) urah. Zaradi tega se je razširila šala, da zaradi tako dolge vožnje z vlakom Japonci mislijo, da je Slovenija večja od Kitajske.
A nadaljujmo: slovenska zunanja politika, ki pri odnosih do Rusije in njene agresije na Ukrajino sedi na dveh stolih, sedaj polaga upe v “neuvrščeno” Afriko, menda zaradi lobiranja pri kandidaturi Slovenije za članstvo v Varnostnem svetu OZN. Pri tem pa doživljamo nove in nove komične situacije z ekscentrično predsednico DZ, ki se je šla klanjat Ugandi, kjer mimogrede homoseksualce celo streljajo. Medtem ko se divjaškim vandalom iz časa pred volitvami 2022 brišejo kazni, nevladne organizacije tipa Inštitut 8. marec nagrajujejo z denarjem pa tudi z vplivom, občasno tudi z bizarnimi potezami, ko vlada protestira proti sami sebi. Pravzaprav je neverjetno, kako se vladajoča elita že ves čas norčuje iz ljudi, tudi s spremembo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obveznega, medtem ko javno zdravstvo – tudi po zaslugi ljubljanske mestne oblasti – crkuje na obroke. A medtem smo davkoplačevalci po volji vlade dokapitalizirali milijarderske državne energetske družbe, vlada prepričuje javnost, kako so življenjski stroški padli, pri tem pa kot dokaz navaja “košarico živil”. In seveda napoveduje dodatne obdavčitve avtomobilov in ukinjanje avtomobilov na bencin in dizel. Ob prizadevanju za digitalizacijo nam inšpektorji znova pregledujejo papirnate račune (!). Seveda se dogaja tudi obračun z mediji: vladna koalicija želi na vsak način izgnati sedanje vodstvo RTVS, hkrati pa na kolena spraviti tudi tednik, ki ga berete. In ob vsem tem ji je uspelo – tudi s pomočjo referenduma – ustanoviti nova ministrstva z bizarnimi imeni in potrato javnega denarja.
Nastaja t. i. levica prihodnosti
Vendar pa smo takšne razmere lahko pričakovali. In zdi se, da teh “ukrepov” še kar ni konec. Prav v teh dneh smo denimo brali, kako Inštitut 8. marec graja Golobovo vlado, ker še vedno ni poskrbela za čistko na javni RTV, ob tem pa pričakuje, da na RTV nikoli več ne bo intervjujev z Janšo, s Pavlom Ruparjem, z Alešem Primcem itd. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bo takšna politika vendarle streznila tudi tisti del NSi, ki bi najraje sklenil koalicijsko pogodbo z Gibanjem Svoboda (ni dvoma, da bi se to že zgodilo, če ne bi del NSi temu krčevito nasprotoval). To, kar vzbuja skrb v zadnjem času, pa je poskus vzpostavitve ustavne koalicije, v kateri naj bi bila tudi NSi. Kot smo že poročali, bi sprejetje svežnja ustavnih sprememb pristojnost imenovanja sodnikov prenesel na predsednika republike (v tem primeru na Natašo Pirc Musar), volilni sistem z odpravo okrajev pa bi okrepil vpliv kandidatov iz večjih mest na račun podeželja. Da ne omenjamo dejstva, da so nadzorna delovna telesa DZ prevzeli tisti poslanci NSi, ki očitno nimajo namena, da bi resno nadzirali oblast. In navsezadnje, kako je mogoče, da v demokratični državi koalicijske stranke ustanavljajo preiskovalne komisije, medtem ko je opoziciji to onemogočeno? Je torej mogoče reči, da bo morda celo skrajna stranka Levica tista, ki bo onemogočila ustavne spremembe?
Seveda je jasno, da napeti odnosi med NSi in SDS ovirajo skupno sodelovanje, toda bistvo problema je precej globlje: številni intelektualci in publicisti so privolili v to, da se fronta odpora proti sedanji tranzicijsko-plenilski vladi dejansko zoži na pojem “desnica”, kar je pravzaprav velika psihološka prevara. Dejstvo je namreč, da se je zadnja leta ustvarila nekakšna fronta, ki se upira tranzicijskim plenilcem, vendar te fronte ni mogoče preprosto zožiti na “desnico” – navsezadnje je med uporniki tudi precej novinarjev, publicistov in (nekdanjih) politikov, ki so izvirno zmerni levičarji. Tudi prejšnja vlada je dejansko ubrala pristop evropske socialdemokracije in tudi civilna iniciativa Glas upokojencev dejansko deluje na način, ki je vse prej kot “desnica”. Lahko bi torej rekli, da nastaja t. i. levica prihodnosti, tista levica torej, ki se oddaljuje od t. i. čebinskih izročil.
Civilna družba se krepi
Ali je torej leto dni po volitvah razmerje sil kaj drugačno kot po lanskih volitvah? Formalno je odgovor da, vendar so se pod vtisom razmer, ki jih za seboj pušča Golobova vlada, neformalna razmerja precej spremenila. Da bi to laže razumeli, se moramo spet ozreti v preteklost. Prve večstrankarske volitve 1990 so dejansko potekale v neregularnih razmerah (mediji in organi volilnih komisij so bili v rokah komunistične nomenklature), vendar je na njih zmagala koalicija Demos. To se zagotovo ne bi zgodilo, če v tistem obdobju ne bi obstajalo močno civilnodružbeno vrenje, ki je že jeseni 1989 pritiskalo na partijske strukture, naj omogočijo svobodne in demokratične volitve. Vendar je do ključnih premikov prišlo šele decembra 1989, prav v času odstavljanja Ceauşescujevega režima v Romuniji, ki so ga v Cankarjevem domu bledih obrazov spremljali delegati partijskega kongresa, ki je Zvezo komunistov Slovenije obrnil v smer popuščanja. Vendar tu niso glavne vloge igrali le dogodki drugje v vzhodni polovici Evrope, pač pa tudi civilnodružbeni pritisk, ki je prvi resen pospešek dobil leta 1988 s sojenjem četverici JBTZ in kasneje z ustanovitvijo prvih nerežimskih političnih organizacij – vrhunec pa je bilo zborovanjem 8. maja 1989, ko je bila razglašena Majniška deklaracija. To je bila prelomna točka, zaradi katere se je vladajoča nomenklatura odločila za “sestop z oblasti”. In če razmere primerjamo s tistimi lani, lahko ugotovimo, da je imela tretja Janševa vlada na žalost zelo šibko civilnodružbeno ozadje, medtem ko so po državi rovarile “osmomarčevske” feministke.
Toda glavni pretresi naj bi sledili šele jeseni in šele takrat se bo pokazalo, ali bodo Golobovi politični botri stopili korak nazaj in celo izvedli menjavo na vrhu …
Gašper Blažič