Beležimo 36 let, odkar je padel berlinski zid in simbolično zaključil ero socialističnih diktatur v vzhodni Evropi. Podiranje berlinskega zidu 9. novembra 1989 predstavlja enega najprelomnejših trenutkov 20. stoletja. Šlo je za dogodek, ki ni zgolj odprl meje med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, temveč razgalil vso bedo sistema, ki je skoraj pol stoletja oblikoval politično, gospodarsko in družbeno podobo vzhodne Evrope: šele ko je padla zavesa potemkinove vasi komunistične utopije, so ljudje na Zahodu videli, v kakšni – povsem nepotrebni – bedi živijo njihovi sodržavljani na drugi strani. Francis Fukuyama je zapisal, da je ta trenutek pomenil “konec zgodovine”, ko je družbeni model ekonomskega liberalizma prevladal in se izkazal za najboljšega. Na žalost ljudje danes lekcije iz tistega časa znova pozabljajo. Tudi v Sloveniji.
Berlinski zid, zgrajen leta 1961, je več kot 28 let ločeval Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Nastal je iz perverznega razloga: lastnim prebivalcem preprečiti pobeg v bogati kapitalistični Zahod. Šlo je za strukturo, ki je ustvarila nekakšno ječo na odprtem. Njegov padec 9. novembra 1989 velja za enega najbolj simboličnih dogodkov konca hladne vojne in hkrati za izvirno kapitulacijo socializma v srednji Evropi. Ironično je, da se je ta zgodovinska prelomnica začela zaradi administrativne napake: član politbiroja Günter Schabowski je na rutinski novinarski konferenci zmedeno predstavil nova pravila o potovanjih, pri čemer je na vprašanje, kdaj naj bi ta začela veljati, izrekel ključne besede “takoj, brez odlašanja”. Stavek, izrečen mimogrede, je sprožil množični naval ljudi proti mejnim prehodom, proti svojim bogatejšim sorodnikom v zahodnem delu Berlina.
Schabowskijeva izjava pa je bila zgolj povod, ne vzrok. Resnični temelji padca zidu so nastajali že mnogo prej. Znotraj Sovjetske zveze je Mihail Gorbačov poskušal modernizirati sistem z reformama perestrojka in glasnost ter obenem dal jasno vedeti, da Moskva ne bo več zagotavljala brezpogojne vojaške podpore vzhodnoevropskim režimom. Istočasno je bila Vzhodna Nemčija gospodarsko v zatonu: tehnološko zaostajanje, neučinkovita centralno-planska ekonomija in naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva so ustvarjali razpoke v političnem monopolu Socialistične enotne partije. Gospodarsko in premoženjsko stanje prebivalstva se je približevalo ravni afriških “banana republik”.
Komunistično umiranje na obroke
Čeprav je bilo gospodarstvo Vzhodne Nemčije v primerjavi z drugimi komunističnimi državami zaradi brezplačnih energentov iz Sovjetske zveze nadpovprečno razvito, je ves čas drastično zaostajalo za zahodnimi državami. V zgodnjih osemdesetih letih so razmere postale katastrofalne.
V času padca zidu je bila Vzhodna Nemčija v hudih gospodarskih težavah. Država je beležila zelo visoko zadolženost in bila na robu bankrota. Ruski “tovariši” je niso mogli rešiti, saj se je tudi Sovjetska zveza zaradi nekonkurenčnega gospodarstva, afganistanske vojne, nizkih cen nafte in orožarske tekme z Reaganovimi ZDA znašla v hudih finančnih škripcih.
Produktivnost je bila izredno nizka. Meritve kažejo, da je bila vzhodnonemška industrijska produktivnost približno 40–50 % zahodnonemške. To pomeni, da so delavci v Vzhodni Nemčiji proizvedli komaj polovico količine blaga in storitev svojih zahodnih kolegov. Razlogi so bili večplastni: centralno planiranje je določalo kvote brez upoštevanja dejanske učinkovitosti ali povpraševanja; podjetja so uporabljala zastarelo opremo; pomemben dejavnik pa je bil tudi psihološki – plače so bile slabo povezane z uspešnostjo, tržnega pritiska ni bilo, motivacija pa nizka.
Primer avtomobilske industrije to ponazarja dobro: v Ingolstadtu so zaradi robotizacije enega Audija izdelali hitreje kot v Zwickauu en Trabant, čeprav je šlo pred vojno za isto podjetje, razdeljeno po osvoboditvi Nemčije.
Življenjski standard je bil zato občutno nižji. Leta 1989 je BDP na prebivalca v Vzhodni Nemčiji znašal približno 1.800 USD, v Zahodni pa okoli 20.000 USD. Uradna stopnja brezposelnosti sicer ni bila visoka, vendar je bila prisotna velika skrita nezaposlenost in nizka učinkovitost – težava, ki jo tudi danes opažamo v Sloveniji. Močno so bile omejene tudi potovalne svoboščine, zasebno podjetništvo in tuje investicije.
Po pariteti kupne moči je bil BDP Vzhodne Nemčije okrog 5.000–6.000 USD na prebivalca, zahodnonemški pa 20.000–22.000 USD. Vzhod je tako dosegal komaj 25–30 % zahodnonemškega nivoja.
V osemdesetih letih so se pojavljale dolge vrste za najosnovnejše dobrine: kruh, mleko, jajca, toaletni papir. Anekdote o prerivanju za nekaj zvitkov toaletnega papirja slikovito kažejo vsakodnevno bedo tamkajšnjega prebivalstva.
Simbolna anekdota je bil tako imenovani »kavni krč«, ki se je leta 1976 pojavil po slabi letini v Braziliji. Medtem ko so Zahodne države zlahka absorbirale višje cene in celo razširile ponudbo, je v Vzhodni Nemčiji kave povsem zmanjkalo. Uvoz je terjal ogromno valute. Partija je uvedla Kaffee-Mix, nadomestek s 50 % primesi, ki so ga prebivalci množično zavrnili, ker je bil slab in uničeval kavne aparate. Prava kava je ostala dostopna le partijskim veljakom, navadni ljudje pa so se zanašali na pakete iz Zahoda.
Padec berlinskega zidu je bil le zadnji akt tragedije, ki se je odvijala štiri desetletja in pogoltnila generacijo.
Konec sovjetske podpore in demonstracije
Jesen 1989 je prinesla val množičnih demonstracij. Tisoči so se zbirali v Leipzigu in drugih mestih ter zahtevali svobodo gibanja, politične reforme in konec represije. Protestniki niso bili le intelektualci, temveč običajni državljani, ki so čutili, da se zgodovina obrača, strah pred osirotelo komunistično partijo pa je kopnel. Oblast je bila razdvojena: nasilni poseg bi povzročil mednarodno obsodbo in notranjo radikalizacijo, popuščanje pa bi razkrilo šibkost. Ko so se množice 9. novembra zgrnile pred mejne prehode, stražarji niso imeli jasnih ukazov, uporaba sile pa bi bila politično nevzdržna. Prehodi so eden za drugim popuščali, država pa je izgubila nadzor nad lastnim simbolom moči.
Lekcija, ki smo jo pozabili
Zgodovinarji padec zidu pogosto opisujejo kot izvirno kapitulacijo vzhodnoevropskega državnega socializma. Sistem, ki je stabilnost gradil na ideološki homogenosti, enotni partiji, strogi kontroli informacij in zaprtih mejah, je razpadel prav tam, kjer je njegova moč bila najbolj vidna: na fizični pregradi med dvema političnima paradigmama – liberalno prostotržno in centralnoplansko diktatorsko. Ob padcu je postalo jasno, da socialistični režimi niso imeli ne moralne ne operativne legitimnosti. Ljudje so tam živeli objektivno slabše kot na kapitalističnem Zahodu. Kriza ni bila posledica zunanjega poraza, temveč notranje gospodarske izčrpanosti in izgube družbene podpore. Sistem je razpadel od znotraj.
V primeru istega naroda in iste kulture ni bila odločilna razlika toliko v političnem sistemu – demokracija na Zahodu in avtokracija na Vzhodu – temveč v ekonomskem modelu: na eni strani prostotržni kapitalizem, na drugi državno-plansko gospodarstvo. Eksperiment se je razvil natanko tako, kot je bilo pričakovati: zahodni del se je v eni generaciji iz porušene, bankrotirane države preoblikoval v gospodarsko in družbeno velesilo, vzhodni pa je postal vazal Sovjetske zveze, stagniral in na koncu podlegel lastni neučinkovitosti. Isti ljudje, ista kultura, isti jezik – edina prava razlika je bila ekonomska svoboda. Podoben eksperiment z enakimi rezultati so videli v Koreji.
Danes, 36 let kasneje, se zdi, da smo pozabili na empirično prepričljivo dejstvo, da socializem ne deluje. V New Yorku so izvolili socialističnega župana, Veliko Britanijo vodi nekdanji neomarksist, na vzhodu Nemčije sta še vedno močni Die Linke in SPD. Tudi Slovenci smo pozabili domačo jugoslovansko lekcijo. Danes nam vladajo ljudje, ki ideološko predstavljajo točno tisto, pred čimer smo v jugoslovanski bedi bežali. Kot družba smo pozabili, da so begunci v Berlinu bežali izključno v eno smer: iz socializma v kapitalizem. Nikoli obratno.
Mitja Iršič