“Od obvoznice proti Tehnološkemu parku v Ljubljani. Ni problem, problem so tviti. Se kdo spominja politja spomenika klavca Borisa Kidriča z rdečo barvo? Sanirano je bilo v pol dopoldneva,” je na dvoličnost nekaterih politikov opozoril bivši kandidat na volitvah v Evropski parlament Davorin Kopše, ki izpostavlja, da se v Sloveniji še vedno časti kulturo smrti, za katero v javnosti ne vedo nič.
Nekdanji kandidat na volitvah v Evropski parlament Davorin Kopše je opozoril na dvoličnost oblasti mestne občine Ljubljana, zlasti župana Zorana Jankovića, ki je pripravljen nemudoma ukrepati, ko kdo z barvo polije noge kipa Borisa Kidriča, sicer nikdar kaznovanega klavca slovenskega naroda, po drugi strani pa grožnje s smrtjo kot je “Ubi Janšu!” ali “Smrt Janši!”, na javnih krajih te iste mestne občine, ki so namenjene aktualnemu premierju Janezu Janši, ostajajo nedotaknjene. Mimogrede spomnimo na grozovito izjavo, ki jo je pravoverni Kidrič izustil: “Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga. “
Dejansko drži, kar pravi pregovor: “Dobrota je sirota”. Množični morilec, zrel za sodišče v Haagu ali celo za Nürnberške procese, si pri nas zasluži neomadeževan zgodovinski spomin, medtem ko si nekdo, ki se celo leto hrabro bori za zdravje in življenja ljudi ter si z vsem svojim znanjem in srcem prizadeva za zajezitev škodljivih gospodarskih posledic, ob neprenehnem metanju polen pod noge, s strani parazitskih nevladnih organizacij, leve opozicije in “transparentnih” osrednjih medijev, po prepričanju nekaterih, ne zasluži niti kančka spoštovanja. Mar ni to nepošteno in krivično?
Ravnanje župana pa ni presenetljivo, z ozirom na to, da v demokratični evropski Sloveniji, desetletja po koncu komunizma, v samem osrčju slovenstva, vsakoletno organizira zavržne, hujskaške proslave, kot je tista z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo, ki zgolj delijo narod. Za takšno početje tudi epidemija ni dovolj velika ovira. Podobno zavržno je vnovično postavljanje kovinskih jamborov z rdečo zvezdo, na obrobju Ljubljane. Dejansko gre za pljunek v obraz vsem, ki si vse od konca 80. let dalje, prizadevajo za neodvisno, demokratično, razvito in evropsko Slovenijo. Obenem pa se gre vprašati, kam peljejo tovrstne grožnje s smrtjo.
Učiteljica zgodovina nam pravi, da se besede pogosto sprevržejo v najbolj podla dejanja, denimo v primeru holokavsta nad Judi pred desetletji. Vse se je pričelo z “nedolžnimi” besedami. Posebej šokantno pa je dejstvo, da se del slovenske politike, ki se smatra za proevropskega, svobodomiselnega in progresivnega ter s prstom rad kaže na drugo stran, kot na nedemokratično, “orbanovsko” in avtoritarno, še dandanes dvolično klanja pred kipom tega množičnega morilca ter ob njegovih nogah polaga vence.
Dobrotnik Ehrlich je na svojih prsih vzredil kačo!
To dejanje, je še toliko bolj zavržno, če vemo, da je Kidrič moril celo svoje dobrotnike. V mislih imamo cenjenega akademika in duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki ga je revolucionar poslal v smrt, potem ko mu je dobrotnik dejansko rešil življenje. Kidrič je bil namreč v Avstriji zaprt zaradi terorizma, iz zapora pa se brez Ehrlichove pomoči ne bi rešil in del leve opozicije dandanes ne bi mogel po božansko malikovati njegove vlite podobe.
Domen Mezeg