Slovensko pravosodje se sooča z resnimi kritikami glede vodenja, varnostnih standardov in transparentnosti na najvišji ravni. Medtem ko so politični pretresi ob tragični zadevi Šutar že odnesli dva ministra, vrh državnega tožilstva ostaja nedotaknjen. Kritiki in poznavalci razmer v pravosodju pa vse glasneje opozarjajo na sistemske odpovedi, vprašljive kompetence generalne državne tožilke Katarine Bergant, nenavadne kadrovske poteze pri imenovanju Mojce Gruden ter globok razkorak pri zagotavljanju varnosti na terenu.
Poznavalci razmer poudarjajo, da generalna državna tožilka kot prva v državi pozorno bdi nad celotnim organizacijskim dogajanjem na tožilstvu. Prav zato kritiki izpostavljajo njeno neposredno odgovornost za dokument Politika pregona kaznivih dejanj, ki je v zadevi Šutar po njihovi oceni ključno in usodno manjkal. Po mnenju pravnih strokovnjakov bi morala generalna državna tožilka v tem primeru prevzeti objektivno odgovornost in nemudoma odstopiti.
Kritiki opozarjajo na usoden izostanek usmeritev in dopust v Afriki
Pravni strokovnjaki opozarjajo na nepredstavljivo praznino v navodilih za delo na terenu. Izpostavljajo dejstvo, da generalna državna tožilka sama ni podala jasne politike pregona, ki bi novomeškim tožilcem narekovala, kako morajo v takšnih primerih postopati. Kritiki opominjajo, da je na usodni dan umora v Novem mestu v pisarni sedel okrajni državni tožilec, ki je bil povsem brez usmeritev. Poznavalci razmer s področja kazenskega prava so prepričani: če bi tožilec ustrezno ukrepal že ob prvem pretepu v tem istem lokalu tistega istega večera, bi bil Šutar danes še živ.
Dodaten val ogorčenja med kritiki je sprožilo ravnanje Bergantove po sami tragediji. Medtem ko sta zaradi razpleta dogodkov odstopila dva ministra, poznavalci opozarjajo, da generalna državna tožilka sploh ni prekinila svojega dopusta v Afriki. Namesto nje so na krizne sestanke odhajali njeni namestniki. Ker je oblikovanje politike pregona v izključni domeni generalne državne tožilke, ki jo potrjuje Državnotožilski svet, kritiki poudarjajo, da so razlogi za njen odstop povsem objektivni. Ob tem izražajo upanje, da je družini Šutar vsaj izrekla sožalje in se opravičila.
Zaščitena elita in selektivno varovanje: Kdo je v pravosodju zares varen?
Poznavalci razmer v pravosodju ob tem opozarjajo na globok sistemski paradoks, ki se kaže v t. i. institutu »varovanega sodnika« ali tožilca. Medtem ko država in vrh tožilstva pod vodstvom Bergantove namenjata ogromna finančna sredstva in policijsko zaščito za izbrane profile v odmevnih mafijskih procesih (kot sta sodnik in tožilec v primeru Kavaškega klana), pa so tožilci na terenu v lokalnih okoljih prepuščeni sami sebi.
Kritiki izpostavljajo, da v zadevi Šutar tožilec v Novem mestu ni imel ne varnostne podpore ne jasne politike pregona. Ta elitistični pristop – kjer so nekateri funkcionarji maksimalno varovani, lokalno pravosodje na terenu pa povsem ranljivo – po mnenju poznavalcev neposredno povzroča tragične sistemske odpovedi.V tem kontekstu kritiki opozarjajo tudi na kadrovsko mreženje znotraj tožilske elite. Izpostavljajo nedavno imenovanje višje državne tožilke Mojce Gruden za vodjo oddelka za preiskovanje uradnih oseb pri Specializiranem državnem tožilstvu (SDT), ki je potekalo pod neposrednim okriljem in s podporo generalne državne tožilke Katarine Bergant.
Ta posebni oddelek in njegova mreža preiskovalcev na terenu pod vodstvom Grudnove predstavljata ključni organ, ki ima v rokah preiskovanje kaznivih dejanj policistov in drugih pooblaščenih oseb. Ime Mojce Gruden se je v preteklosti v preiskovalnih medijih že pojavljalo v povezavi z očitki o domnevnem prikrivanju dokazov v predkazenskih postopkih in spornem zavračanju odmevnih kazenskih ovadb (na primer ovadb, ki jih je spisala tožilka Mateja Gončin). Povezava med Bergantovo in vodjo tega vplivnega oddelka Mojco Gruden po oceni poznavalcev le še utrjuje vtis, da tožilska elita trdno ščiti lastne kadre in položaje, medtem ko osnovni sistem pregona in varnosti na terenu popolnoma razpada.
Vprašljive reference: Je vodenje tožilstva primerljivo s policijskimi aferami?
Poznavalci razmer v pravosodju vlečejo vzporednice med imenovanjem Katarine Bergant in preteklimi zapleti pri nekdanjem generalnem direktorju policije Senadu Jusiću. V obeh primerih kritiki opozarjajo na velik madež in sum nepravilnosti ob prevzemu funkcije. Karierna pot prve tožilke v državi po njihovem mnenju ni »čista«, javno pa izražajo tudi resne dvome o njenih kompetencah in dejanskih vodstvenih izkušnjah.
Kritiki spomnijo, da so se pri Jusiću vodstvene izkušnje mukoma iskale skozi razna nadomeščanja in delovne skupine. Pri Bergantovi pa poznavalci opozarjajo na še bolj nenavadno prakso: med svoje delovne izkušnje naj bi priglasila celo obdobje, ko je v tujini delovala kot »partnerka-hišna pomočnica«. Na sprejemih svojega moža diplomata je namreč točila penino in pripravljala kanapeje. Pravni strokovnjaki so jasni: status partnerke, ki spremlja funkcionarja, nikakor ne more šteti kot strokovna izkušnja za zasedbo najvišje tožilske funkcije v državi.
Skrivanje odločb in izredno napredovanje za izgubljene milijonske primere
Poznavalci pravnih razmer glasno pozivajo k razkritju dokumentacije in opozarjajo na nujnost pridobitve odločbe o mirovanju funkcije, ki naj bi jo na tožilstvu spretno skrivali. Izpostavljajo, da je Bergantova ob odhodu v tujino ohranila funkcijo, ki pa je v tem času domnevno mirovala brez kakršne koli zakonske podlage. Ker je tožilec funkcionar, bi morala po mnenju kritikov ob odhodu podati odpoved, ob vrnitvi pa znova kandidirati.
Po neuradnih podatkih, na katere opozarjajo viri blizu pravosodja, naj bi takšno odločbo izdala Tamara Gregorčič. Kritiki poudarjajo, da gre za zadevo v javnem interesu in da bi bilo potrebno Gregorčičevo natančno izprašati, saj obstaja resen sum storitve kaznivega dejanja, ker za izdajo takšne odločbe naj ne bi imela zakonske podlage.
Nič manj kritični niso poznavalci do njenega bliskovitega in nepojasnjenega napredovanja. Po neuradnih informacijah naj bi Bergantova izredno napredovala prav na račun odmevne zadeve Radan, v kateri je nastopala kot glavna tožilka. Kritiki ob tem cinično ugotavljajo, da gre za unikum v pravosodju: izredno višje napredovanje si prislužiš na podlagi primera, ki si ga na celi črti izgubil s pravnomočno oprostilno sodbo, s tem pa državi nakopal astronomsko, večmilijonsko odškodninsko tožbo nekdanjega zdravnika. Stanje na vrhu tožilstva tako po oceni poznavalcev resno spodkopava zaupanje javnosti v pravno državo.
C. R.