V prispevku pojasnjujemo logiko, ki se skriva za težnjami ameriškega predsednika Donalda Trumpa po prevzemu Grenlandije, česar marsikdo na Zahodu ne razume. Trump je daljnoviden politik, saj so identične težnje po Grenlandiji s strani nekega prihodnjega predsednika ZDA oz. ameriške obrambno-zunanje politike samo vprašanje časa.
Naj na tem mestu poudarimo, da namen članka ni opravičevanje ameriških teženj po Grenlandiji, saj ima avtor članka zaradi različnih razlogov do tega bolj ali manj nevtralen odnos. Gre samo za to, da se pojasni, zakaj administracija ameriškega predsednika Trumpa hoče Grenlandijo. V osnovi gre za to, da Trump razume, da je svetovno mednarodno okolje vstopilo v novo, brutalno fazo. Ne gre za to, da bi se ZDA odločile, da to novo brutalno fazo sprožijo, saj te faze mednarodnih odnosov, ki se že dogaja in je številni zahodnjaki (še) ne razumejo oz. vidijo, ni sprožil Zahod niti ZDA, pač pa svetovni avtoritarni centri moči, ki z Zahodom nimajo nič ali pa le malo skupnega. Glavna centra sta predvsem Kitajska in Rusija, medtem ko se ne sme prezreti manjših, a zelo nevarnih svetovnih akterjev, kot sta Iran in Severna Koreja. Še posebej Iran je nevaren, saj je s pomočjo svojega prikritega mednarodnega vpliva in šiitskih milic destabiliziral Bližnji vzhod; prav Iran je odigral odločilno vlogo pri tem, da sta se razžareli žarišči v Gazi in Libanonu, ter ima delno vlogo pri razpihovanju žarišča v Siriji.
Ustvarjanje poslednje zahodne trdnjave
Mednarodne politike umetno vsiljenega pacifizma in humanizacije ter ideje o zveličavnosti demokracije, kakršne smo bili na svetu vajeni v 90. letih 20. stoletja, dokončno ni več. Ni rečeno, da je po Trumpu novi ameriški predsednik ne bo poskusil obuditi, in gotovo je, da se te politike na svetu strastno in silovito oklepa le še Evropska unija. Toda dejstvo je, da zaradi slabih oz. lahko bi celo rekli civilizacijsko samomorilnih notranjih politik moč Zahoda nezadržno peša. To, kar v mednarodni skupnosti počne Trump, je materialistični način, da Zahod ohrani zadostno moč, da ponovno vzpostavi nadzor nad svetom oz. mednarodnim okoljem. Tako bo lahko Zahod še naprej diktiral humanizacijo sveta. Če pa se bo Zahod sramežljivo obiral, ga bodo drugi akterji prehiteli in razvojno se lahko svet posledično vrne za nekaj desetletij ali celo kako stoletje ali dve nazaj v preteklost – vsaj kar se človekovih pravic in kakovosti življenja tiče. A četudi Zahod ponovno vzpostavi svetovno dominacijo, ki je v tem trenutku zaradi cagavosti zahodnih voditeljev (pred Trumpom) skoraj več nima, ta verjetno nikoli več ne bo tako izrazita, kot je še do pred kratkim bila, in to več stoletij.
Trump se zaveda, da Evropska unija niti papirnati tiger ni več. Evropa je bila nekoč grozovit sabljasti tiger, ki je držal pod nadzorom ves svet, zdaj pa se je z Evropsko unijo Evropa prelevila v brezzobo in shirano hišno mačko, ki si samo domišlja, da je tiger. Kitajci in Rusi si bodo vzeli, kar bodo hoteli, če si bodo le lahko, medtem ko se Evropska unija ukvarja z zelenim prehodom, prepovedjo avtomobilov z notranjim izgorevanjem in sončnimi ter vetrnimi elektrarnami, pri čemer je cena za ves ta zlagani okoljevarstveni luksuz onesposobitev evropskega gospodarstva, evropska energetska draginja in nestabilnost ter v končni fazi revščina evropskega državljana. Neodločnost ZDA, kot smo jo videli pod predsednikom Bidnom, samo pospešuje predvsem kitajski in delno tudi ruski prevzem sveta. Trump vse to ve, vidi oz. razume ter je Evropsko unijo odpisal, ker meni, da ji ni pomoči. Zato gradi ameriško »trdnjavo« in v tej luči je treba razumeti čiščenje rusko-kitajskega vpliva iz Latinske Amerike, ki je bila od nekdaj mednarodno dvorišče ZDA, z ameriškim posredovanjem v Venezueli in naftno blokado Kube, ter tudi napoved prevzema Grenlandije od Dancev. Trump razume, da bodo zaradi neodgovornosti evropskega vodstva (evropskih vodstev) le še ZDA ostale zahodni svetilnik upanja v temačnem večpolarnem svetu 21. stoletja.
Argumenti za ameriški prevzem Grenlandije
Toda argumenti za ameriški prevzem Grenlandije niso samo argumenti moči, višjega cilja za Zahod in realizma v mednarodnih odnosih. Grenlandija ni kaj dosti več kot klasična danska kolonija. In klasični kolonializem je danes relikt preteklosti. Podobno kot v marsikje Latinski Ameriki je bil razlog za kolonizacijo Dancev najprej religiozni, saj so hoteli danski misijonarji v 18. stoletju pokristjaniti Grenlandce, potem pa ekonomski, ko so danski poslovneži ugotovili, da je mogoče z Grenlandijo dobro služiti. Grenlandija ima sicer avtonomijo od leta 1978 in napoveduje se bolj ali manj hitra odcepitev od Danske, kar pomeni osamosvojitev tega največjega otoka na svetu. Toda dejstvo je, da bo ogromna skoraj neposeljena mrzla država z manj kot 57.000 prebivalci le težko samostojno funkcionirala oz. bo le težko de facto suverena: Kitajci že aktivno izkazujejo interes na Grenlandiji, ker so hoteli pokupiti grenlandska letališča. Danci so to težnjo Kitajcev zaenkrat blokirali, a je vprašanje, kakšno možnost bo sploh imela samostojna grenlandska vlada, da reče ne sili, kot je Kitajska – tako z vojaškega kot z ekonomskega vidika. Dokler so prisotni Danci, je to mogoče; ko jih ne bo več, pa bo drugače. Danska ima trenutno od 17.000 do 19.000 vojakov, a je med njimi samo od 150 do 200 Grenlandcev. Danska ima okrog 20 večjih vojaških plovil in 60 manjših; Grenlandija jih nima nič in bi ji ob razglasitvi neodvisnosti verjetno ostala dve ali tri danska vojaška plovila. V tem trenutku bi poleg ZDA, Kitajske in Rusije v teoriji – glede na vojaške kapacitete – lahko napadle in okupirale Grenlandijo le Velika Britanija, Francija, Norveška in Kanada. To pa seveda pomeni tudi to, da bi v teoriji zgolj te države lahko Grenlandijo bolj ali manj uspešno branile pred zunanjim agresorjem. Glede na politično situacijo je nevarno, da bi Kitajska ali Rusija ob poslabšanju mednarodnih političnih razmer nekoč okupirale Grenlandijo. Tega pa ZDA zaradi strateških razlogov ne morejo oz. ne bi smele dopustiti, ker je Grenlandija del Severne Amerike in geografsko na pragu ZDA. Ker se Trump zaveda, da bi ga lahko na mestu predsednika ZDA že v naslednjem mandatu nasledil omahljivec tipa Joe Biden, se je odločil, da za prihodnje ameriške rodove poskusi dokončno rešiti vprašanje Grenlandije v ameriško korist.
Grenlandiji bi se splačalo biti del ZDA
Veliko vprašanje je, ali prevzem Grenlandije s strani ZDA ni kar najbolj v interesu Grenlandcev. Svet postaja vse bolj orientiran k novi hladni vojni. Moč EU hitro slabi. Še bolj in še hitreje slabi primerjalna vojaška moč Danske, ki že stoletja ni vojaška velesila. Danci že zdaj ne bi mogli ubraniti Grenlandije ob ruskem ali kitajskem napadu, v prihodnosti pa bo le še slabše. Grenlandci bi lahko tako hitro postali okupirani. In če primerjamo kakovost življenja povprečnega človeka v ZDA, Rusiji in na Kitajskem, je nesporno, da se Grenlandcem splača, da jih okupirajo ZDA, če jih že kdo mora okupirati. Poleg tega sploh ni treba, da pride do okupacije. Grenlandci se lahko tako izpogajajo z ZDA, da bi z morebitno odškodnino s strani ZDA prav vsak Grenlandec obogatel: to je absolutno mogoče oz. izvedljivo, ker je Grenlandcev tako malo. Poleg tega bi Grenlandija kot 51. država ZDA ali teritorij ZDA imela vsaj tako dober ali pa še boljši položaj, kot ga ima zdaj kot del Danske. Grenlandci bi med drugim lahko tudi dobili ameriško državljanstvo, dostop do šolanja v ZDA itd.
Tadej Ian