Izraz prebujenstvo se je v zadnjih letih uveljavil kot splošna oznaka, ki pokriva cel spekter idejnih tokov t. i. nove levice, od multikulturalizma, radikalnega feminizma in LGBT-jevstva do ekofundametalizma in še česa podobnega. Zajema tudi njegove konkretne ideološke produkte, denimo brezkompromisen boj za “socialno pravičnost”, zahtevo po “pozitivni diskriminaciji (beri: protežiranju) zatiranih” manjšin, popoln kulturni relativizem in vsiljevanje t. i. zelenega prehoda ne glede na posledice.
Podlaga tega pa je odpor – da ne rečemo kar odkrito sovraštvo – do temeljev zahodne civilizacije, do njene judovsko-krščanske tradicije, do vrednot, vezanih na družino, narod in vero, in do njene institucionalne ureditve (čeprav prebujenci s pridom izkoriščajo njene sadove). Pri tem Evropejcem oz. Zahodnjakom, ki so ustvarili družbo, ki jih po stopnji svobode in ravni blaginje ni para v človeški zgodovini, vsiljuje nekakšno “belsko krivdo”, češ da so svoj napredek dosegli na račun zatiranja ljudi v nezahodnem svetu, ki so si ga v svoji kolonizatorski ekspanziji podredili. A vzročno-posledična zveza je obratna: Evropejci so izvedli kolonizacijo sveta, ker so bili ekonomsko, znanstveno, tehnološko, organizacijsko in tudi (pa naj se varuhi politične korektnosti na glavo postavijo) kulturno superiorni v danem zgodovinskem trenutku. Sploh pa niso edini, ki so se lotevali osvajanj. Bili so samo najuspešnejši.
Paradoksalno je, da je prebujenstvo danes zelo razširjeno ravno v razvitih zahodnih družbah. Njegova glavna oporišča so mediji, akademska sfera, kulturna industrija, vedno bolj prodira tudi v politiko. Tako aktualna ameriška administracija kot institucije Evropske unije so močno pod njegovim vplivom. Tisti, ki zagovarjajo tovrstne ideje, se razglašajo za moderne, napredne, prosvetljene. In obratno, tisti, ki jim nasprotujejo, se prikazuje kot nazadnjaški in zaostali.
Predhodnik je v komunizmu
Vendar prebujenstvo tako po svoji formi mentis kot po načinu delovanja ni noben zgodovinski unikum. Ima svojega predhodnika v komunistični ideologiji. V nasprotju s komunizmom, ki je izhajal iz misli klasikov marksizma in je poudarjal primat ekonomskih dejavnikov, se opira na neomarksizem (oziroma t. i. kulturni marksizem) in izpostavlja pomen identitet posameznih (zatiranih) družbenih skupin. A pri enem in drugem gre za izrazito kolektivistično razumevanje človeka, katerega bistvo skorajda v popolnosti determinira pripadnost neki skupini. Posameznikov značaj določa dejstvo, da je nekdo buržuj ali proletarec pri komunistih oziroma belec ali črnec pri prebujencih. In pogled obojih na svet in ljudi je izrazito manihejski. Eni so vselej zatiralci, drugi vselej žrtve. In to ne zaradi konkretnih življenjskih okoliščin, ampak zaradi pripadnosti določeni kolektiviteti. Krivda torej ni subjektivna, ampak objektivna.
Obe ideologiji sta mesijanski. Družbo vidita kot polno krivic, ki jih eni povzročajo drugim. Zato želita izvesti korenito družbeno preobrazbo: komunizem odpravo kapitalističnega sistema, prebujenstvo odpravo tradicionalnih vrednot, utemeljenih na krščanstvu. Oboje vodi odpor do dosežkov zahodne civilizacije. Pri tem je denimo Karl Marx vsaj priznaval, da je bila zahodna kapitalistična ureditev tedanji vrhunec v razvoju človeške družbe. Njegovi neomarksistični nasledniki pa to zanikajo, saj jo vidijo kot izvor praktično vseh težav, s katerimi se sooča svet.
Za prebujenstvo lahko rečemo, da je nekakšno nadaljevanje komunizma z drugačnimi sredstvi. Če so komunisti za dosego svojih ciljev izvajali revolucionarno nasilje, izvajajo prebujenci socialni inženiring, se pravi indoktrinacijo ljudi prek obvladovanja šolstva, medijev, kulture. A obema je lastna težnja po sistematičnem izločanju vseh tistih, ki stojijo na poti njuni agendi. Oba sta pogubna za svobodo in blaginjo ljudi.
Dr. Matevž Tomšič