Alenka Puhar je v Pravni praksi napisala članek o zgodovini ukradene vile, ki jo je revolucionarna oblast “potrebovala” za nekdanjega funkcionarja Toneta Fajfarja. S tem je “dreznila” v osje gnezdo oziroma gnezdo stranke SD. Njihovim tatinskim zadevam se je posvetila že leto nazaj, ko je Tanja Fajon dejala, da so “ukradeno zunanjo politiko vrnili državljanom”. Sedaj pa pravi, da se je aktualnost fenomena obnovila, zato jo znova načenja.
“Tako ekspresivna izjava ministrice Tanje Fajon se mi je zdela malo čudna, recimo pretirana. V tistem času je glagol krasti in njegove izpeljanke pretresalo veliko ljudi predvsem v povezavi z zadevo lepega poslopja v Ljubljani. Nekoč je bila last nekega židovskega trgovca, potem so Nemci nesrečne stanovalce preselili v Auschwitz, kjer so izginili,” je zapisala Alenka Puhar. Nato pa se je vanjo vselil Tone Fajfar, pomemben funkcionar novega režima.
Zgodba je dolga, pravi, zahteva pa tudi preciznost pri vsaki besedi, saj so pravniki začeli z njo ukvarjati, ko je Janez Janša na Twitterju izjavil, da stranka Socialni demokrati, naslednica komunistov, s Tanjo Fajon na čelu deluje v “ukradeni vili”. Lastnica vile se je zato odločila za tožbo in jo tudi dobila. “Dva ugledna pravnika, odvetnica Nataša Pirc Musar in odvetnik Franci Matoz, sta se ob tehtnem sodelovanju sodnikov, sodnic, pomočnikov ipd. šla besedno bitko, ki jo je stranka SD dobila, Janez Janša pa izgubil. Zmaga nasprotnikov ga je stala deset tisočakov.” Spomnimo, da se je moral Janša stranki SD tudi opravičiti in zapisati, da ta vila ni bila ukradena in da je SD lastništvo na njej pridobila zakonito.
“Z besedami je treba ravnati zelo previdno”
S to sodbo smo državljani dobili pomembno lekcijo: z besedami je treba ravnati zelo previdno, je v članku poudarila Puharjeva. “No, ko je bilo oznanjeno, da je bila ukradena zunanja politika, se je ta lekcija že izgubila iz spomina. Nihče se ni odločil s pomočjo sodnih obravnav dognati, kako je bilo s krajo zunanje politike.”
Dežmanova poročila razkrila temno stran vile
Kakor koli, vila je zbudila zanimanje zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki je temeljito raziskal njeno usodo, o čemer smo pisali tudi mi. V Demokraciji je namreč objavil dve obsežni poročili o njenih lastnikih, stanovalcih, upravljalcih. “Sodbo o krivdi Janeza Janše je sicer pospremilo svarilo, da je ni mogoče spodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a zadeva je ne glede na to zelo zanimiva. Posebne pozornosti je vreden že njen vstop pod odrske luči. Takoj maja 1945 se je znašla na seznamu prestižnih zgradb, ki se jih je želela polastiti nova oblast,” pripoveduje Puhar.
Komisija “narodne imovine” je dobila poziv: “Potrebna so nam pojasnila o gotovih hišah oz. o lastnikih teh hiš, katere potrebujemo za naše ministre. Potrebni so nam podatki, po katerih se bo lahko izvršila zaplemba imovine spodaj navedenih oseb …” Na začetku je bilo torej ukazano: Iščite, iščite kar koli, samo da lastnike kompromitira. In tudi če se ni nič našlo, je bilo v nastajajočem režimu mogoče razglasiti, da je zadeva popolnoma jasna.
In tako je bilo vse premoženje družine Mosković z vilo na čelu zaplenjeno skladno z 2. členom Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. To pomeni, da sta bila v Auschwitzu umorjena Žida prišteta med sovražnike – ali pa zaradi odsotnosti vredna pregona. “Ampak da sta manjkala zato, ker nista bila več živa … Je to kdo omenil, opozoril slavno sodišče?!” se sprašuje Puhar. “No, take malenkosti ne motijo velikih duhov oziroma velikih dejanj, ki se jim reče revolucija,” dodaja.
Kraja je preblag izraz
“Že v temelju je torej šlo za sramotno dejanje. Bi lahko rekli, da je kraja še nekoliko preblag izraz? Dežman je natančno pregledal dostopne dokumente in našel sporne odločitve tu in osupljivo rezanje ovinkov tam. Vmes pa brezbrižnost, zanikrnost in očitne kršitve zakonskih predpisov, kakršni koli že so bili,” je zapisala Alenka Puhar v Pravni praksi.
“To je posebno očitno v sredini zadeve, to je v obdobju, ko je vilo kupovala, pridobila, izgubila in bila končno prisiljena prodati gospa Dana Kos,” je povedala publicistka in dodala, da je Dežman odkril natančno in obsežno poročilo o dogajanju, ki ga je napisala gospa Kos. “Ko ga navaja in povzema, večkrat poudarjeno uporablja s krajo povezane izraze: “Kraja + nasilje = ukradeno”; “Vilo ukrade minister Tone Fajfar”; “Ljudska republika Slovenija okrade Dano Kos”; “1953: vnovična kraja”; “Ukradena palača Banovinske hranilnice”…
Bo Tanja Fajon tožila tudi Alenko Puhar?
Na koncu se Puharjeva sprašuje, ali bo morda stranka SD zaradi članka tudi njo spravila pred sodišče. “Mogoče se bo gospa Fajon ujezila in poskusila uporabiti dognanja, ki si jih je pridobivala ob ukvarjanju z “ukradeno zunanjo politiko” in “neukradeno vilo”? Kar koli se bo že zgodilo, pravniki imajo lepo priložnost za dodatno izobraževanje o jemanju s prisvojitvenim namenom in inovativnem ubesedovanju takih dejanj,” je zapisala in dodala, da meni, da bi moral Janez Janša nazaj dobiti tistih deset tisočakov.
A. G.