Maja letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne – datuma, ki ga vladajoča levica in z njo povezane institucije predstavljajo kot veličasten trenutek slovenske zgodovine. Po državi se vrstijo slovesnosti, govori o “svobodi”, “zmagi nad fašizmom” in “narodnoosvobodilnem boju”, dvigovanje zastav in čaščenje partizanskega mita. Vendar pa je pogled skozi drugo stran medalje bistveno manj slavnosten – celo srhljiv. Konec vojne ni prinesel svobode, temveč začetek največje morije slovenskih in drugih jugoslovanskih narodov v vsej njihovi zgodovini.
9. maj 1945 ni pomenil začetka demokratične prihodnosti za Slovence. Namesto da bi se po porazu nacifašizma slovenski narod nadihal svobode, je padel v novo obliko totalitarizma. Komunistična partija je vzpostavila popoln monopol oblasti. Slovenski “osvoboditelj” je bil pravzaprav režim, ki je v prvih povojnih letih deloval po stalinističnem zgledu in brez zadržkov obračunaval s svojimi nasprotniki – političnimi, razrednimi ali ideološkimi.
Tik po koncu vojne se je začelo sistematično uničevanje ujetnikov, civilistov in vseh, ki so jih novi oblastniki označili kot “sovražnike ljudstva”. Brez sodb, brez procesov – sredi gozdov, rudnikov, brezen in grap.
Slovenija – dežela prikritih grobišč
Doslej je v Sloveniji evidentiranih več kot 700 prikritih morišč, med katerimi izstopajo naslednje lokacije. Kočevski Rog – eno najbolj znanih morišč, kjer so pobili tisoče Hrvatov, Slovencev in Srbov, večinoma domobrancev in civilistov, ki so jih zavedli z obljubami o amnestiji. Huda Jama, Barbara rov – simbol prikritega grozodejstva, kjer so leta 2009 odkrili posmrtne ostanke več kot 1400 žrtev, mnoge zvezane z žico. Tezno pri Mariboru – verjetno največje množično grobišče v Evropi, kjer naj bi bilo zakopanih več kot 15.000 ljudi, predvsem Hrvatov, ki so se vračali iz Avstrije po koncu vojne. Obseg teh zločinov je tolikšen, da mu v slovenski zgodovini ni para. In vendar – oblast o tem molči.
Hrvaška se spominja – Slovenija še vedno zatajuje
Te dni se na primer po Hrvaški vrstijo komemoracije v spomin na žrtve povojnih pobojev – v Maclju, Teznem, Pliberku. Na slovesnostih sodelujejo predstavniki države, Cerkve, veteranov in civilne družbe. Hrvaška javno priznava bolečino, ki jo je povzročil komunizem.
V Sloveniji pa medtem ob vsem uradnem prazničnem vrvežu ni zaslediti niti ene vladne komemoracije v spomin na več deset tisoč pomorjenih. Ravno nasprotno – spominski dan na žrtve komunističnega nasilja so ukinili in Muzej slovenske osamosvojitve zaprli.
Leva oblast in zgodovinska selektivnost
Vladna levica, ki ideološko in kadrovsko še vedno črpa iz povojnega partizansko-komunističnega izročila, se izogiba vsaki resni refleksiji teh dogodkov. Še več – sistematično briše sledi totalitarne preteklosti. Dvoumno glorificira komunizem kot “socializem s človeškim obrazom”, medtem ko nad množičnimi poboji, koncentracijskimi taborišči, montiranimi sodnimi procesi in zaplembami zamahne z roko.
Zastavonoše tega razumevanja zgodovine pogosto trdijo, da gre za “zamere preteklosti”, “pravico zmagovalcev” ali pa da so žrtve “sodelovale z okupatorjem”. Tak diskurz ne le krivi žrtve – povsem spregleda tudi na tisoče povsem nedolžnih civilistov, otrok, žensk in duhovnikov, ki so končali v breznih brez sodb, brez grobov in brez imena.
Se je zgodila “osvoboditev” 1991?
Čeprav je po koncu vojne komunistična represija z leti nekoliko popustila, do prave demokratizacije nikoli ni prišlo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v eni svojih odločb jasno zapisalo, da je sistematično in trajno zatiranje človekovih pravic in temeljnih svoboščin trajalo ne le nekaj let po vojni, temveč vse od 9. maja 1945 do prvih svobodnih volitev leta 1990 — torej kar 45 let. To pomeni, da je bila Slovenija ves ta čas pod totalitarnim režimom, ki je onemogočal politično pluralnost, zatiral svobodo govora in izvajal represijo nad nasprotniki oblasti.
A. G.