Naslovnice o lažeh premierja Goloba so zamenjale novice, kako socialistka Christine Legarde, ki se je po čudnem naključju znašla na čelu Evropske centralne banke, hvali slovenski egalitarizem. Isti egalitarizem, ki nas na obroke žre in skrbi za trajno stagnacijo.
Oba glavna inštrumenta pro-vladnega agitpropa – 24ur in RTV-jev portal MMC – sta danes hvaležno povzemala izbrane besede, s katerimi je Legardova opisovala Sloveniijo.
Še posebej so izpostavili besede odobravanja, ki jih je Legardova namenila slovenskemu egalitarizmu, ko je dejala: “Če pogledamo neenakost, ki jo merimo z Ginijevim koeficientom, spada slovenska družba med tri najmanj neenake družbe. To je še posebej pomembno v času, ko digitalizacija spreminja družbo.”
Kajzer: izjava je milo rečeno dvolična
Se pravi, da smo čim bolj enaki, da imamo visoko kompresijo plač, kjer nihče ne zasluži veliko več kot kdo drug in kjer imajo direktorji, zdravniki in inženirji približno dvakratnik plače čistilke, to po mnenju Legardove sploh ni težava. To je vrlina!
“Dodana vrednost življenja v Sloveniji naj bi bila nizka stopnja neenakosti? Resno? Izjava je milo rečeno dvolična, ko to, da je dobro, da smo Slovenci enaki v revščini, izjavi nekdo, ki v enem mesecu zasluži več kot znaša dveletna minimalna plača v Sloveniji,” jo je s hinavščino soočil bivši diplomat Tone Kajzer.
ECB promovira egalitarizem
Če je egalitarizem za vodjo ECB res vrlina, potem nekako razumemo, zakaj ta vodi finančno politiko, ki vodi v vedno večji egalitarizem, dušenje podjetništva, razvrat tiskanja denarja, vzpodbujanje javne porabe, posledično pa manko razvoja in zaostanek za ZDA in Kitajsko. Grozljivo je poslušati predsednico ECB, ki kot kakšna politkomisarka skrajno leve stranke Levica promovira kompresijo dohodkov. Mednarodne organizacije niso podobnega mnenja. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je Slovenijo že večkrat pozvala, da zmanjša davke na plače, saj ti dušijo konkurenčnost, inovativnost in možnost ohranjanja visoko izobraženega kadra, posledično pa povzročajo tudi kompresijo plač, ki je v Sloveniji ena najhujših.
A po novem je ne smemo več označiti s pridevnikom “najhujša”, ampak – po Legardovi – “najboljša”, saj je očitno več egalitarizma “v digitalizirani družbi” (karkoli naj bi že to pomenilo) izjemno pomembno. Legardova se najbrž ni v Sloveniji mudila dovolj dolgo, da bi prečesala še kakšne druge podatke: npr. da se je v Sloveniji od vseh držav najbolj znižala industrijska proizvodnja, da se je drastično znižal izvoz, da podjetja vedno bolj odpuščajo in da so plače revalorizirano nižje kot pred petimi leti.
Legardova se je v preteklosti že otepala obtožb o neracionalni porabi javnega denarja
Legardova je morala pred leti celo sesti na zatožno klop, kjer je zagovarjala državno izplačilo tajkunu Bernardu Tapieju po odločitvi o arbitražnem postopku leta 2008, ko mu je država morala izplačati odškodnino v vrednosti 404 milijone evrov. Lagardovo so v tem primeru kot tedanjo finančno ministrico takrat obtoževali malomarnosti in izpostavili, da je bil Tapie v dobrih odnosih z njenim tedanjim šefom, nekdanjim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem.
Tapie je podal tožbo, ko je leta 1993 zaradi stečaja izgubil nadzor nad športno znamko Adidas. Prodal jo je banki v državni lasti Credit Lyonnais za 315,5 milijona evrov, ta pa jo je leto kasneje prodala za 701 milijon evrov. Tapie je zatrdil, da je bil v tem primeru očitno ogoljufan. Na sodišču so Lagardovi očitali, da ni nasprotovala izplačilu odškodnine v tolikšnem znesku iz državnih sredstev. 60-letna obtoženka je povedala, da je zaupala razsodbi svojih podrejenih v tem primeru, in dodala, da v tej zadevi ni bila prisotna pri vseh pogajanjih na ministrstvu.
Kot je pred časom poročala Kavarna Hayek, raziskava profesorja Olle Hammarja in Daniela Waldenströma iz Institute of Labor Economics pravi, da se je globalna neenakost znižala predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega filozofa in raziskovalca Thomasa Pickettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.
Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970–2015), liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva.
Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvom. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.
Ljudje smo si med seboj različni in neenakost je nekaj naravnega
Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi za socialiste moralo biti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni.
I. K.