Spoštovane Slovenke in Slovenci! Pred zaključkom leta 2023 smo bili soočeni z temno sliko razmer v našem razpadajočem zdravstvenem sistemu. V lase so si skočili predstavniki dveh naših univerzitetnih ustanov. Ali je v urejenem sistemu financiranja javnega zdravstva možno, bolje rečeno spodobno, da pride do obračunavanja in pranja umazanega perila v javnosti? Temu smo bili priča sedaj med UKC LJ in MF LJ, natančneje med njenima Inštitutom MF za mikrobiologijo in imunologijo ter Inštitutom MF za patohistologijo in UKC LJ zaradi plačevanja storitev, izjemno pomembnih za postavitev prave diagnoze pri resno obolelih.
Odgovorna za stanje, ki je pripeljalo do spora ter nespodobnih obtoževanj, sta ministrstvi za zdravje in visoko šolstvo. Dogodek je razgalil našo nesposobnost komuniciranja, neučinkovitost, vprašljivo financiranje ter predvsem prisotnost ostankov “odlične socialistične ureditve zdravstva”. Odgovorne tako na ministrstvih kot tudi v stroki UKC LJ je lahko sram. Res je, da so se v zadnjem trenutku nekaj dogovorili. Vprašanje je, ali so v resnici razčistili vse sporne zadeve do te mere, da bodo v bodoče stvari pregledne. Ne glede na vse ostaja slab priokus, kajti nesporazum bi se kaj lahko končal tudi v škodo pacientov.
V bistvu gre za dosedanje slabo sodelovanje oziroma nesodelovanje med dvema najpomembnejšima deloma našega javnega sistema: med zdravstvom in visokim šolstvom. In ne samo to! V ospredju je vprašljivo financiranje enega in drugega sistema! Ostaja dejstvo, da zaposleni na inštitutih MF, ki so raziskovalci, pedagogi in opravljajo dodatno rutinsko delo, želijo imeti podobno finančno stanje kot njihovi kolegi na klinikah in tudi denar za razvoj. Ne smemo podcenjevati dela učiteljev, strokovnjakov, ki vzgajajo nove kadre, raziskovalcev novih načinov zdravljenja. A v svetu je v zdravstvu nekoliko bolje nagrajena neposredna odgovornost tistih ob postelji pacienta. Ob tem se lahko takoj vprašamo, kako je pri nas s to odgovornostjo. Moje mnenje je, da je mnogokrat odsotna. Po drugi strani se postavlja vprašanje, ali si človek ne izbere poklica, kot je pedagoško delo, zaradi osebnih predstav, želja, kjer finančni del morda ne bi smel igrati prevelike vloge. Če pa je delo, ki je brez dvoma tudi pomembno, kot je učenje in raziskovanje, podcenjeno, kot je to pri nas, lahko hitro pride tudi do deviacij in prevelikih želja in prekoračitev spodobnosti. Ob vsem tem ne smemo zanemariti dejstva, da če želi stroka, katera koli, slediti razvoju v svetu, je financiranje s strani države insuficientno! A komu je za to še mar?
Nekaj podobnega se dogaja tudi v UKC LJ. UKC LJ se sooča s problemom podcenjenih zdravstvenih storitev, še posebej pri najzahtevnejših postopkih, ki jih UKC LJ opravlja v veliki večini. V javnosti smo bili pred kratkim priča očitkom, da si koncesionarji v dodatnem plačanem programu iz strani MZ izbirajo storitve, ki se izplačajo. Da, res je tako. Zastavlja se vprašanje, kako je to sploh mogoče. Ne to, da si koncesionarji izbirajo finančno ugodne storitve, temveč, da so nekatere storitve plačane dobro, druge pa ne! Ali morda ni vsaka storitev ocenjena glede na čas, ki je potreben za delo, kvalifikacijo strokovnjaka, materialne stroške, amortizacijo? Če bi to bilo narejeno dosledno, ne bi moglo priti do za izvajalce “dobrih” in “slabih” storitev, torej storitev, ki se jih izplača delati, in tistih drugih, ki se jih ne izplača. UKC LJ je tako soočen z ostankom socialističnega planskega financiranja in jasno je, da išče vse mogoče izhode za čim večjo uravnoteženost dohodkov in izdatkov. Žal je naš sistem naravnan tako, da se to išče med javnimi zavodi, manj pa je tega pri naročanju in skrbi za nabavo čim boljšega materiala po čim ugodnejši ceni pri privatnih družbah. Le zakaj? Tudi naša zakonodaja o naročanju z ničemer ne prispeva zniževanju cen potrošnega materiala. Obratno! Sedanja vlada je ravnala celo obratno! Politika se torej ne more in ne zna umakniti iz procesa naročanja “ob vseh prizadevanjih in borbi proti korupciji”. Vsak se lahko vpraša, zakaj je tako.
Zapisano ne more biti opravičilo za ravnanje vpletenih. Morda je to razlaga, v kakšnem neurejenem okolju živimo. Ugotovitev je, da še vedno nismo na stopnji urejenih razmer v zdravstvu, primerljivih s sistemi v svetu. Pri nas se še vedno velikokrat zlorabljajo javna sredstva, veliko manj pa se zaostrujejo pogoji do zasebnih dobaviteljev. Resne konkurenčnosti ni! In še enkrat: politika se praviloma “z vsemi silami bori proti korupciji”, ki pa je še kar naprej prisotna v zdravstvu in z njo vred politiki!
Do kdaj še?
Janez Remškar