Pisali so nam iz “centra za preiskovalno novinarstvo” Oštro (sicer pod patronatom zloglasne Anuške Delić, ki je na spletnih omrežjih “zaslovela” predvsem po tem, da je bila razkrinkana pri laži, ki jo je natvezla zdravniku Muževiču). Zanima jih verodostojnost našega članka o tem, da bi na referendumu zavrnjena novela Zakona o vodah povečala sredstva za vzdrževanje vodotokov in povečala poplavno varnost.
Kot razlagajo je možnost financiranja javno-gospodarskih služb iz sklada za vode, ki jo je predvidevala novela Zakona o vodah, od julija 2021 mogoča tudi na podlagi 10. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19. Na direktoratu za vode zato menijo, da sprejetje novele ne bi povečalo obsega sredstev, ki so bila od leta 2021 namenjena vzdrževanju vodotokov.
Prof. dr. Matjaž Mikoš z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo je za Razkrinkavanje.si izpostavil, da dodatne investicije od leta 2021 ne bi bistveno omilile posledic zadnjih poplav, saj projekti proti škodljivemu delovanju voda zahtevajo več časa. Podobno meni tudi doc. dr. Primož Banovec, direktor inštituta za vodo, ki je izpostavil, da protipoplavna zaščita seveda pomaga, a da gre običajno za dlje časa trajajoče projekte. Matjaž Nakrep z mariborske fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo pa je izpostavil, da bi zavrnjena novela zakona omogočala dodatno gradnjo v območju vodotokov in s tega stališča še povečala tveganje za poplave.
Bi zakon o vodah celo povečal poplavno nevarnost, kot trdi Nakrep?
Iz nabora strokovnjakov, ki so jih izbrali, je očitno, da gre za ljudi, ki so bili že v času referenduma proti zakonu o vodi, zato bodo seveda svojo takratno odločitev branili tudi danes. Še posebej zbodejo besede profesorja Nakrepa, ki pravi, da bi dodatne gradnje celo povečale tveganje za poplave. To je bil sicer argument okoljevarstvenih združenj in levičarskih NVO-jev med kampanjo, ki je računal na to, da volivci zakona sploh ne bodo prebrali. Dovoljenje za gradnjo, ki bi POVEČALO poplavno nevarnost, bi bilo po novem zakonu nemogoče.
Če bi bil zakon sprejet v priobalnem pasu, po uveljavitvi novega zakona niti izjemoma ne bi bilo mogoče postavljati industrijskih objektov, za vse ostale zgradbe pa le ob upoštevanju številnih strogih varnostnih pogojev in varovalk okolja. Govorilo se je, da bi novi zakon v priobalnih pasovih omogočil gradnjo hotelov, bencinskih servisov, trgovskih središč, na kar najbrž profesor navezuje svoje mnenje, a to enostavno ni res.
Še več. Po obstoječem zakonu je bilo mogoče dobiti dovoljenje za zoženje priobalnega pasu za vse objekte. Z novim zakonom pa bi se to spremenilo, saj bi bilo mogoče dobiti takšno dovoljenje le še za enostavne objekte in za objekte javne rabe.
Bi pa zakon, tudi brez sredstev, o katerih sprašujejo na Oštro, pomembno vplival na vodotoke. Na pobudo občin se je namreč v zakon vneslo spremembe, ki bi lokalnim skupnostim poenostavile ureditev brežin in njihovo vključevanje v življenja mest in naselij. Mariboru, denimo, bi novi zakon močno olajšal urejanje brega Drave na Lentu. Občine bi lahko ob rekah in jezerih uredile pomole, sprehajalne poti, čolnarne, športna in otroška igrišča ipd. Ne pa tovarn, hotelov in trgovskih igrišč, kot napačno interpretirajo predlagatelji referenduma. Z novim zakonom bi se vladi odvzela možnost odločanja o posegih v priobalni pas. Ta možnost bi bila izključno v rokah strokovnjakov. Tistih torej, ki so prvi poklicani za skrb, da se na priobalna zemljišča ne umešča objektov, ki bi lahko imeli kakršenkoli vpliv na podtalnico oziroma vire pitne vode.
Zanimivo, da je ravno sogovornik Oštro Mikoš glede tega pohvalil bivšo vlado. V oddaji nacionalne televizije 19. aprila 2021 je poudaril, da se postopek umeščanja v prostor s to spremembo zakonodaje ni spremenil. Torej, nekdo, ki želi graditi v tem priobalnem pasu, mora znotraj prostorskega načrtovanja (občinski prostorski načrt) dati pobudo. Tu mislim, da je vlada res naredila pozitivno potezo, da je nabor objektov omejila na samo tiste v javno korist. V tem smislu se bo nabor objektov skrčil.
Argumenti so prazni
Osrednja trditev tistih, ki so jih poklicali na Oštro, je naslednja: protipoplavna zaščita ne bi bila bistveno boljša, ker taki projekti trajajo dolgo. Prepirajo se s slamnatim možem. Nihče ne trdi, da bi od 2021 do 2023 dobili popolno protipoplavno zaščito. Dobili pa bi boljšo zaščito, kot jo imamo DANES. Kot neposredna posledica padca zakona ni bilo mogoče aktivirati 17 milijonov evrov sredstev, ki so rezervirana v Skladu za vode, zato da bi nemudoma nadaljevali s prepotrebnim vzdrževanjem slovenskih vodotokov – tako rek kot potokov. Ob njih se nabira zarast, tudi naplavine, to poslabšuje poplavno varnost, vode zaradi tega poplavljajo. Veliko prejšnjih vlad je to obljubljalo, pa tega ni storilo. Tretja Janševa vlada je to zakonsko uredila. Na direktoratu za vode trdijo, da bi bilo takšno financiranje od junija 2021 mogoče tudi po interventnem zakonu za okrevanje. Že mogoče – a se to ni zgodilo. Po letu Golobove vlade, ko so bile ocene protipoplavne zaščite že znane. Po zakonu pa bi se ta sredstva začela uporabljati takoj. Od takrat do današnjih poplav sta minili dve leti. V dveh letih bi se vodotoki do neke mere uredili – projekti res trajajo dolgo, a ne večno. V dveh letih bi prišlo do določenega napredka. Seveda nihče ne trdi, da bi bili vodotoki že popolnoma urejeni. Bili pa bi bolj ustrezni kot so danes.
Videti je, da želi Oštro oblikovati članek po naprej pripravljeni premisi, da je bil zakon o vodah brezpredmeten in celo škodljiv, kar nikakor ni res – to so v preteklosti potrdili tudi njihovi sogovorniki.
I. K.