“Prekinjamo čakanje, ki je trajalo 81 let”: 500 hrvaških žrtev dobilo dostojen pokop

V Donjem Maclju so v soboto pokopali posmrtne ostanke 500 hrvaških žrtev povojnega obdobja, ki so bili ekshumirani iz štirih množičnih grobišč v Sloveniji. Med žrtvami so bili mladi moški, tudi mladoletniki. Na njihovih kosteh so bile ugotovljene številne poškodbe, ki kažejo na nasilno smrt. Hrvaški minister za veterane Tomo Medved je ob tem dejal: “Prekinjamo čakanje, ki je trajalo 81 let.”

Pri Spominski cerkvi Jezusovega trpljenja v Donjem Maclju je potekala komemoracija in zadnje slovo od 500 hrvaških žrtev, katerih posmrtni ostanki so bili po ekshumaciji iz množičnih grobišč na območju Slovenije vrnjeni na Hrvaško. Žrtve so bile najdene v štirih množičnih grobiščih. V Trebčah je bilo odkritih 10 žrtev, v Podstenicah oziroma Rugarskih klancih 22, v Košnici pri Celju 307 in v Cerkljah ob Krki 161 žrtev.

Preiskave so pokazale številne znake nasilne smrti. Na posmrtnih ostankih so bili ugotovljeni večkratni zlomi, sledi udarcev s topimi predmeti ter strelne in prestrelne poškodbe. Po navedbah hrvaških oblasti gre za 500 mladih moških, med katerimi so bili tudi mladoletniki.

“Pravica do groba je človekova pravica”

Slovesnosti se je udeležil tudi podpredsednik hrvaške vlade in minister za hrvaške veterane Tomo Medved. Spomnil je, da konec druge svetovne vojne za številne hrvaške vojake in civiliste ni pomenil konca trpljenja. “Konec druge svetovne vojne za tisoče hrvaških vojakov in civilistov ni pomenil miru, ampak začetek križevega pota,” je dejal. Ujetniki so prehajali skozi Slovenijo in Hrvaško, številna območja pa so postala prizorišča povojnih pobojev – gozdovi, rudniški rovi, jarki in jame.

Dejal je, da so bile družine žrtev desetletja prisiljene molčati, vendar se sledovi teh tragedij danes ponovno razkrivajo. “Danes prekinjamo čakanje, ki je trajalo 81 let. Pravica do groba je človekova pravica, pravica družin in naroda, da vedo, kje počivajo njihovi mrtvi, pa je civilizacijska dolžnost vsake urejene države,” je poudaril Medved.

Hrvaško ministrstvo za veterane je od leta 2016 opravilo 635 terenskih ogledov in raziskalo 96 lokacij. Pri tem so bili najdeni posmrtni ostanki najmanj 2.300 žrtev. Med raziskanimi območji so tudi Jazovka, Gračani, Gospić, Brdovec, Tuškanac, Macelj, Senj, Garešnica, Sveta Nedelja in Novi Marof.

Slovenija pomagala pri vrnitvi žrtev

Medved je poudaril, da iskanje žrtev ni omejeno z državnimi mejami, in se zahvalil Sloveniji za sodelovanje pri ekshumacijah in vrnitvi posmrtnih ostankov. “Meja jih je ločila od smrti. Macelj jih danes ponovno povezuje. Ubili so jih, nato pa poskušali izbrisati sled, da so sploh kdaj obstajali. Danes pričujemo, da jim ni uspelo – našli smo jih in vrnili na Hrvaško,” je dejal. Ob tem je poudaril, da je treba o zločinih totalitarnih režimov govoriti na podlagi dejstev, brez strahu in brez zmanjševanja pomena katerega koli zločina. Posebej je izpostavil povojne komunistične likvidacije. “Tega ne počnemo zato, da bi ponovno odpirali stare delitve, ampak zato, da bi odprte rane zaprli z resnico,” je dejal.

Na območju Hrvaške in Slovenije je še vedno veliko lokacij množičnih grobišč, je še dejal. Hrvaško ministrstvo bo njihovo raziskovanje nadaljevalo, prednostna naloga pa ostaja tudi iskanje 1.725 oseb, pogrešanih v vojni za neodvisnost Hrvaške.

“Niso več skrite in pozabljene kosti”

Sveto mašo zadušnico in pogrebne obrede je vodil vojaški ordinarij v Republiki Hrvaški, monsinjor Jure Bogdan. V pridigi je poudaril, da posmrtni ostanki žrtev po desetletjih molka ponovno prihajajo na dan. “Suhe kosti naših rojakov in drugih ljudi počasi in nezadržno prihajajo iz podzemlja, prihajajo na dan, molče spregovorijo, postavljajo vprašanja in iščejo odgovore,” je dejal. Ob tem je izrazil zadovoljstvo, da imajo žrtve končno pravico do groba, molitvenega spomina in človeškega dostojanstva.

“Desetletja niso imeli groba, ob katerem bi se kdo ustavil, prižgal svečo in izrekel molitev. Zaprti, mučeni in usmrčeni brez sojenja samo zato, ker so drugače mislili in želeli, so bili vrženi v jame in vrtače ter skriti in zasuti v jarkih kot najnevarnejši odpadki, o katerih nihče ne sme ničesar vedeti,” je poudaril Bogdan.

Dejal je še, da lahko politični sistemi za določen čas poskušajo potisniti spomin v pozabo, vendar se preteklosti ni mogoče izogniti.

“Duhovi preteklosti se na koncu vendarle priplazijo iz jam, rovov in jarkov, da se mora z njimi soočiti sedanjost,” je dejal. Današnji pokop pa je žrtvam vrnil tisto, kar jim pripada. “Niso več skrite in pozabljene kosti, ampak pokojni ljudje, osebe, za katere se moli na konkretnem kraju in ki jim izkazujemo spoštovanje,” je poudaril.

Po pokopu 500 žrtev je Macelj postal kraj počitka 1.747 žrtev in ostaja eno najpomembnejših pričevanj o povojnih pobojih ter enem najtežjih obdobij hrvaške zgodovine.

A. G.