Čeprav je ministrici za infrastrukturo Alenki Bratušek (SAB) priskočil na pomoč celo Zmago Jelinčič (SNS), ki ga mediji občasno označujejo za Padalca, vlada letalskim prevoznikom ne bo subvencionirala prevozov v neznane kraje in v neznanih višinah. V parlamentu je spodbujanje kril že propadlo. Poslancem nadzornikom, med katerimi je tudi Jelinčič, pa je šef Sove Rajko Kozmelj skoraj hkrati onemogočil preverjanje nekega drugega krila. Namreč zaposlitve Nataše, za katero je premier Marjan Šarec (LMŠ) povedal, da z njo ni v zunajzakonskem razmerju.
Ta teden pa bo bolj jasno, kako bo s tretjim kratkim krilom vladne politike, ko poskušajo v času nižanja gospodarske rasti, tudi tu s pomočjo Jelinčiča, po postopku za naravne katastrofe s spremembo dohodninskega zakona znižati prihodke proračuna prihodnja leta, kar bo ljudstvu kratkoročno zanesljivo všeč. Lestvica bo ugodnejša, olajšav več. A všeč bo ljudstvu le, če vladajočim, kot jim je prejšnji teden že subvencioniranje letalskih kril, ne zgrmi še ta poskus.
Pomoč padalca pri več krilih
Starosta slovenske politike Jelinčič, ki ga v medijih zaradi izkušenosti na obveščevalnem področju še iz socializma občasno zbadajo s kodnim imenom Padalec, je pri projektu subvencioniranja letalskih prevozov v neznane kraje in z neznanimi vsotami denarja koaliciji LMŠ, SD, SMC, DeSUS in SAB pomembno pomagal, ker se jim punta partner v opoziciji, Levica Luke Mesca. Jelinčičeva SNS je bila odločilna, da so subvencioniranje letalskih kart lahko začeli uzakonjati po nujnem postopku, ki je predviden za odpravo naravnih katastrof, za primere vojne ali izjemnih potreb države. Podobno je Jelinčič pomagal finančnemu ministru Andreju Bertonclju (LMŠ) pri štirih davčnih zakonih, tudi o dohodnini.
Spreminjanje davčnih zakonov po postopkih za naravne katastrofe, vojne in podobno dokazuje, da gre vladi hudo za nohte. Davčnih zakonov oblasti, ki so vsaj malo razsodne, ne spreminjajo na tak način. A za popularnost je ta vlada, kot so pokazali že v začetku leta pri regresih, pripravljena žrtvovati veliko in na debelo kršiti pravila razumnega vladanja. Kakšne so lahko posledice, pa pokaže prav primer reševanja posledic zloma Adrie Airways, kjer se je že pokazalo, da je pomoč Padalca prekratka.
Projekt je Alenki Bratušek zgrmel na celi črti. Je pa Adria Airways res nekakšna naravna nesreča, ki se levosredinski eliti, ki je to letalsko družbo desetletja katastrofično zanič upravljala, dogaja kar naprej. Zaradi lastne krivde imajo v vladi zdaj malček slabe vesti, predvsem pa skušajo prepričati volivce, da nikakor niso nič krivi, čeprav so desetletja nastavljali politične direktorje Adrie, ki so podjetje zanič vodili in so se ga potem, ko je bila stvar po seriji sanacij že povsem zavožena, še znebili.
S prodajo komurkoli. Da se bo prodalo, je odločila vlada Alenke Bratušek. Prodala je vlada Mira Cerarja. Oba sta, po hudem porazu na volitvah, zdaj ključna politika vlade Marjana Šarca, ki je volitve tudi bolj izgubil kot ne. Na enak način kot AA so prodali tudi Mercator. In še kup nekoč paradnih podjetij. In vse največje banke.
Plačevanje neznanih kril z nejasnimi vsotami
Da bi odvrnili pozornost, zdaj mrzlično razglašajo najnovejše rešitve za polete in pilote. Ker je odziv prepozen, pa je vse skupaj kaotično in tudi že sramotno. Kako drugače kot sramotno oceniti ravnanje vlade, ki parlamentu predlaga, naj ji dovoli subvencioniranje letalskih prevozov z denarjem ljudi, in hkrati trdi, da pa ne ve, katere polete bi poslanci s tem subvencionirali in koliko denarja bodo poslanci dali, če bodo soglašali.
Bo stalo deset milijonov, sto milijonov evrov ali milijardo? Ker za nič se v parlament ne hodi. Vladni poslanci so norost finančnega načrtovanja brez vsake številke celo branili, češ da parlament ne sme vedeti, kateremu krilu bo vlada podarila denar in zakaj, ker bi sicer izvedeli tuji prevozniki in izkoristili priložnost, ki jo bo dal državni zbor. Nas imajo vse za popolnoma nore? Mediji v državni in paradržavni lasti so to dogajanje pospremili še s prijaznimi intervjuji z nekdanjimi politično nastavljenimi direktorji, ki so letalskega prevoznika z velikanskimi državnimi subvencijami in ne ravno poceni kartami uspeli zavoziti. Najbolj duhovit je bil intervju z Janezom Kocijančičem, ki je bil tudi šef politične stranke. Saj veste: predhodnice SD. Da bi bile stvari o političnem kadrovanju povsem očitne. Dokler so bili tam najvišji šefi, ki so ‘zrihtali’ državni denar, je šlo.
Za prevoze iz Ljubljane po Evropi in svetu, ker so zavozili, zdaj skrbijo tuje družbe. Adria Airways pa je bankrotirala. To ni slab rezultat. Iz Maribora po vstajniškem županu Andreju Fištravcu ne vozi sploh nihče. Za vlado najbolj sramotna posledica propada Adrie pa bo, če se bodo znižale cene prevozov z letališča Jožeta Pučnika v evropske prestolnice, ker tuji prevozniki ne odirajo navadnih ljudi tako zelo kot tukajšnja vlada. Ni pa to nižanje cen, ki je za zdaj le nakazano, razlog, da se minister Zdravko Počivalšek (SMC) s piloti medtem dogovarja, da bi ustanovil novo domačo letalsko družbo. Da ne bo več služb, in posledično davkov in prispevkov za proračun, bo za državno blagajno zanesljivo slabo. Pa za ljudi v tej državi tudi.
Počivalšek je z vlado Mira Cerarja (SMC) po peti neuspešni državni sanaciji, ko so poslanci tja še zadnjič nalili čez petdeset milijonov evrov, Adrio prodal tujemu skladu brez resnih referenc. Skoraj zastonj. S pogovori, ki jih ima zdaj, ko je lastnik bankrotiranega podjetja zadnja leta že razprodal vsa letala, pa, tako se zdi, ne bo daleč letal. Razen, če Počivalšku finančni minister in koalicija ob pomoči Jelinčiča v državnem zboru na široko ne odpreta vrat v državno blagajno, ki jo poskušajo s paketom sprememb davčnih zakonov že sprazniti, ker so v paketu ostale pretežno olajšave, ker za dodatne davke, tako se zdi, ni bilo “soglasij”.
A na pomoč padalca Jelinčiča se dolgoročno ni mogoče zanesti. To je že okusila Alenka Bratušek, ki se ji je zgodila nočna mora. Jelinčič, ko se je začelo res dogajati, nenadoma ni zadoščal in Bratuškova je bila ob večino. Posledica je bila, da ji je opozicija iz zakona, s katerim bi ministrica reševala nujne potrebe države s plačili neznanih vsot denarja neznanim letalskim prevoznikom, črtala vse člene. In celo naslov.
Projekta je s tem konec. Da je zakon o subvencioniranju “javne službe” letalskih poletov Bratuškovi “umrl”, se bo državni zbor čez dober teden lahko le še seznanil.
Drugo vladno krilo v Sovi
Manj jasno je, ali se bodo podobno končali zapleti pri drugem krilu vlade. To je tisto, ko šef Sove Rajko Kozmelj nadzornikom obveščevalnih služb nenadoma noče poslati dokumentacije o zaposlitvah novih sil v Sovi, med katerimi je tudi nekdanja samostojna podjetnica Nataša, ki je skrbela za primerno ploskanje publike v oddajah javne televizije. Za javno RTV je takrat kot komik delal tudi zdaj premier Šarec.
Matej Tonin (NSi) s komisijo za nadzor obveščevalnih služb, ker Kozmelj ni več kooperativen, ne more preveriti, ali je točna izjava Kozmelja, ki je za POP TV potrdil, da je za Natašo ustanovil posebno novo delovno mesto. A so iz Sove pozneje izjavo svojega direktorja zanikali. Tonin pa je opozoril, da je nekoč nadzor šefu nadzornikov Jerku Čehovinu iz Pozitivne Slovenije, ki ji je takrat pripadal Marjan Šarec, zavrnil že Damir Črnčec, ki ga je za šefa Sove postavil Janez Janša. Danes pa je Črnčec Šarčev svetovalec za nacionalno varnost.
Do novinarjev pa je v pravem trenutku le prišlo. Takrat je Janša na nadzor, ki ga je Črnčec onemogočal podobno kot danes Kozmelj, reagiral z izjavo, da parlamentarna nadzorna komisija ne sme odločati o zaposlitvah na Sovi. Preverjanje so inšpektorji takrat dokončali, a niso ugotovili, da bi bil problem politični nazor zaposlenih. Ta je dovoljen. Noben greh ni, če je enemu tajnemu agentu bližje PS Zorana Jankovića, drugemu SD Dejana Židana, tretjemu tajnemu agentu pa SDS Janeza Janše. Je pa nerodno, če si kakšna politična skupina povsem podredi obveščevalno službo. To lahko le tista, ki vlada dolgo. Sova je neposredno podrejena vsakokratnemu šefu vlade. Janša ni dolgo vladal. Nekdo drug je.
Problem povsem druge dimenzije, nič politične, pa je, če na Sovi direktor zaposluje krila, ker so prijateljice šefa vlade. A tudi tu je dobro biti človeški. Če je krilo dodatna tajniška pomoč direktorju, je to nekaj drugega, kot če prevzema obveščevalno analiziranje odnosov s Hrvaško in arbitražnih zapletov. A to, kaj počne in kako je bila zaposlena Nataša, je tako huda državna skrivnost, da še nadzorniki obveščevalcev ne smejo izvedeti, inšpektorjev pa na Sovi tudi še ni, kot so bili hitro nekoč, ko je šlo za vitalne interese simpatizerjev levice med vohuni. Danes pa veliki mediji objavljajo svarila na videz resnih strokovnjakov, da bo huda škoda za državne interese, če se razve državna skrivnost o zaposlitvi Nataše, za katero vemo vsi.
In to čeprav so poslanci, ki poskušajo preverjati v teh dneh, same zaupanje vredne osebe, med katerimi je tudi na številnih področjih izkušeni Zmago Jelinčič, ki vladi pomaga in ki najbolj med vsemi ve, da so s krili težave. Sploh s prekratkimi.