To, kar se nam sedaj dogaja, lahko po mnenju zgodovinarja dr. Jožeta Možine imenujemo tudi obujanje komunizma. “To de facto počnejo. Tudi to, kar se govori o državljanski vojni, akti razdvajanja, ki so bili tukaj povzročeni, od ukinitev muzeja osamosvojitve, edini projekt, ki nas združuje, vračanje Tita, Čebine, ukinitev spomina na žrtve komunizma, to so akti, ki gredo v sfero obujanja državljanske vojne. To oni dobro vedo,” je izpostavil v oddaji Aktualno in problematiziral, da se tukaj proti tistemu, ki na to opozori, takoj njegovo izjavo obrne proti njemu, češ da on spodbuja državljansko vojno. Pravi, da je šokiran nad kolegi novinarji, ki točno vedo, kaj je izjavil predsednik SDS, da so vseeno obrnili besede na orkestriran način. “Problem medijev in problem pravosodja je tisti, ki ima veliko odgovornost, da smo, kjer smo,” je prepričan.
Zgodovinar dr. Jože Možina je spomnil, da je v zadnjih 30 letih nastalo veliko kvalitetnih raziskav med tistimi, ki se zgodovine resno lotevajo kot zgodovinske stroke. Stvari so tako bolj ali manj jasne in pojasnjene. “Šokantno je, ko slišiš vrhunske politike, od premierja do ministric, Fajonove, Švarc Pipanove, ki govorijo z ravni vedenja iz sedemdesetih let iz neke osnovne šole. Pa je žal res tako.” Pozval je k seznanitvi z dejstvi, raziskave, vključno z njegovo, ne morejo biti namreč ovržene, ker slonijo na dejstvih, na strokovnih raziskavah. “Na ta način gradimo senzibilnost do vseh žrtev, saj to je nekaj popolnoma normalnega.”
V politiki se vidi, da razvrščajo žrtve na naše in one druge
“To, kar smo na predvečer tiste pietetne prireditve na Trgu republike doživeli, je bil neke vrste kulturni šok, ki je pokazal, da tako grobo, da tako primitivno, barbarsko, žaljivo, necivilizirano jemljejo tem najbolj zamolčanim žrtvam slovenske tragedije II. svetovne vojne spomin,” je izpostavil in dodal, da sploh ne bi mogel detektirati, kaj je te ljudi vodilo v nekaj takega. “Saj oni nikogar ne ogrožajo,” je dodal. Po mnenju Možine je bila ta prireditev rezultat ene tisočletne kulture in civilizacije, ki se je v Sloveniji gradila. Velika interupcija tej dobi je bila sicer doba nacionalnega socializma, fašizma in tudi doba komunizma. “Sicer smo imeli neko kontinuiteto srednjeevropske kulture.” Kdor si ni ogledal omenjene prireditve v čast spomina na žrtve, je Možina pozval, da naj si jo ogledajo in primerjajo to s kolesarjenjem v času prejšnje vlade, kjer ni bilo sprejemljivosti, kjer so bile žalitve drugače mislečih. “Gre za spopad dveh kultur ali dveh civilizacij. Lepa gesta se mi je zdela, ko so prireditelji poslali spravno gesto z dvema lučkama tudi k spomeniku herojev, streljaj stran. Moja teza gre v to, da gre za spopad dveh kultur in da je ta primitivna napadla to normalno, ki se brani z argumenti.” Spoštljiv spomin na mrtve je po besedah Možine temeljno, civilizacijsko, prvobitno, zato ne razume, kako se lahko nekdo temu odpoveduje. “V politiki se vidi, da razvrščajo žrtve na naše in one druge, še vedno, po vsem tem, kar smo doživeli. Če kaj, bi kulturni ministrici predlagal, da začne kultivirati slovensko levico, lahko tudi desnico, ampak v tej točkah, kar se pogovarjamo, slovensko levico. Kar počnejo, je nekulturno, necivilizirano.”
Predsednica civilne iniciative Prebudimo Vlasta Doležal Rus, kjer so dali pobudo za počastitev spomina na žrtve komunizma, je glede prireditve povedala, da je bil njihov namen, da bi ta prireditev združevala in pokazala sočutje do vseh, do tistih, ki so bili krivično pobiti, in tistih, na nek način, ki so bili zavedeni od napačne ideologije, od boljševizma. “Ravno ti spomeniki, ki se nahajajo na Trgu republike in v okolici (Kidrič, narodni heroji), kažejo na to, da vse stvari, ki so nam bile povedane o polpretekli zgodovini, niso čisto resnične”. Gibanje Prebudimo, ki deluje od leta 2011, po njenih besedah opazuje, kaj se v družbi dogaja. “To, kar se je v zadnjem času dogajalo, to obujanje te stare ikonografije, nas je privedlo do tega, da smo se odločili, da moramo letos nekaj narediti. 17. maj je bil blizu, zato so menili, da se je potrebno zbrati in pokazati neko pieteto. V teh zadnjih mesecih je prišlo do ukinitve muzeja, vračanje spomenika Tita na Brdo, tukaj gre za dogajanje, ki ne more ostati na naši strani brez odmeva.” Izkazali so pieteto, izbrali Trg republike, ker žrtve in povzročitelji so na neki način povezani, spravno gesto pa so izkazali s svečko, ki so jo nesli herojem. Večina zbranih ljudi je bila po njeno posredno ali neposredno povezanih s temi žrtvami.
Otrok s Petrička Franci Kindlhofer je v oddaji uvodoma spomnil, da je Petriček samo ena konica velike ledene gore. “Mi smo kolateralna škoda Teharja. Na Petričku so bili namreč otroci ljudi, ki so umirali na Teharjah. Ta poteza, ki jo je naredila slovenska vlada, je nekaj nepojmljivega, to je nekaj, kar sodu izbije dno.” Kaj hujšega se po njegovo v naši zgodovini ne more zgoditi. “Res je, da smo bili ločeni od staršev, sestre in bratje smo bili sortirani, res je, da so bila mlada dekleta posiljena in usmrčena od stražarjev, bili smo slabo oskrbljeni, ampak kljub temu so misli pri tistih na Teharjah,” pravi in dodaja, da je ta spominski park slika našega odnosa do teh žrtev. Obstaja po njegovih besedah čudovit osnutek za spominski park, vse pa je še na začetku. Arhitekt je imel idejo, da bi se vključilo ostanke starega taborišča, pa je bilo to medtem uničeno. Pred vhod pa je bila postavljena informacijska tabla, kjer v prvem odstavku piše, da so bili v tem taborišču zaprti ljudje, vojaki raznih vojaških formacij, ki so se na strani okupatorja borili proti partizanom. “Če pride tja šolski razred, je to prvi vtis o teh žrtvah, borimo se, da se ta napis spremeni in da se spominski park dokonča.”
Izobraževalni sistem, tudi po letu 90, skupaj z mediji je po mnenju Možine prinesel, nesel naprej poškodovanost vrednostnega sistema, ki se je v prejšnjem sistemu vzpostavljal. Zgodilo se je, da mladi ne samo da slabo poznajo, ampak, da so jih vzgojili v ignoranci do temeljnih civilizacijskih form, od tega tudi, kaj je prav in kaj ni prav, kaj pomeni spoštovanje do mrtvih in da je to staro, kot je stara civilizacija. 10 tisoč let nazaj se namreč začne s tem, da se pokoplje pokojnega iste vrste, tudi nasprotnika. “Tukaj je prišlo do poškodovanosti, ki se sedaj rezultira pri nekaterih v današnji vladi”.
Meni, da je tukaj še en moment, ki je sad politične dediščine, ki smo jo leta 90 podedovali. Namreč, Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah z obljubo samostojne Slovenije, je imel še eno veliko nalogo, da je poleg demokratizacije moral izvesti – grožnja JLA in takratne Federativne socialistične Jugoslavije je bila taka – da je bilo smiselno pritegniti zraven tudi stranke kontinuitete. “To je bilo državotvorno, takrat se je slovenski narod lažje povezal, ne pa tudi politika,” je izpostavil in dodal, da so na tak način stare sile, ki so bile izvorno nedemokratične, dobile po letu 90 neko kredibilnost. Kot del ledene gore je po njegovih besedah Milan Kučan. “Žal je ta prejšnji tovariš sedaj gospod, bivši predsednik, ki mu samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, delal proti njej, se je pozneje temu gibanju pridružil. Po besedah Jožeta Pučnika je v tisti dobi tvorno sodeloval in zagovarjal program Demosa. S preobrazbo slovenske družbe, nastopom demokracije, bi bil lahko ugleden gospod, ki bi širil demokracijo na način senzibilnosti do živih in mrtvih,” je izpostavil in dodal, da očitno temu ni tako. Spomnil je na polovično spoved na Ljubljanskem gradu premierja Goloba, ki je bila po aktu po putinovsko, ko se javno pokaže, kdo koga posluša in se klanja pred njim, in da je tam po njegovo dobil navodila za to, kar se je potem v naslednjih dneh zgodilo. Za ukinitev muzeja že prej, sedaj pa navodila za ukinitev spomina na žrtve komunističnega zločina. “Logično, da se brez mnenja bivšega predsednika to ne bi moglo zgoditi. To škoduje slovenskemu narodu. Žalostno je to,” je prepričan.
Doležal Rusova je povedala, da je sama povojna generacija in je hodila v socialistično šolo. “Rasla sem v vati tega izobraževanja, kjer so bile proslave, praznovanja. Kot mlad človek sem bila lahek plen in žrtev za to rdečo ideologijo.” Potem se je po njenih besedah leta 75 zgodil Kocbek, konkretneje njegov intervju, nato je prebrala tudi novele Strah in pogum, v roke so ji prišle tudi Črne bukve, in takrat je kulisa padla. “Počutila sem se kot prevarana generacija. Vznemirja me, da ljudje na položajih danes pravijo: ne revidirajte zgodovine. Potrebno jo je revidirati, ta zgodovina, ki je bila predstavljena v knjigah v šolah, ni bila resnična zgodovina.” Stvar, ki jo je zelo vznemirila, je tudi dogodek v Pivki, kjer bodo delavnice za družine, otroke, neke lutkovne predstave. “Zame je to nov lov na otroške duše,” mladina mora vedeti resnico.
Komunizem je glavno zlo, ki nam je življenje na celi obli spremenilo v negativno
Eno od opravičil, sicer bizarnih za ukinitev spominskega dne, je bilo, sej to so bili izdajalci in niso vsi zločini enaki. Kindlhofer je izpostavil, da se vseskozi ponavlja, da mladine preteklost ne zanima. “Mi moramo biti bolj senzibilizirani za te komunistične vložke, ki nam jih tako servirajo”. Spomnil je na primer iz leta 2012, ko se je z avtom pripeljal v Ljubljano in videl velike plakate s Titom in Mercedesom, zgoraj pa je pisalo: imel je vse. Pravi, da je bil zaprepaden, šel je domov in kontaktiral upravo Mercedesa v Stuttgartu, kaj se tukaj dogaja, tudi v Nemčiji se namreč ne dela reklame s Hitlerjem. Na srečo so kmalu plakati izginili. “V Večeru je pisalo: En človek iz Slovenije je protestiral pri Mercedesu. Tisto podjetje, ki je te reklame delalo, se je izgovorilo, naši sodelavci so mladi in neobremenjeni ljudje.” Ob tem je spomnil, da bi bilo temu drugače, če bi mladi vedeli, kakšen je bil Tito, koliko mrtvih ima na vesti, kakšne so bile posledice 45-letne diktature, da so naredili deželo lažnivcev.
“Važno je, da o teh stvareh res govorimo. Pojavljajo se izgovori, saj komunistov ni več, ne govoriti o tem. V času komunizma smo imeli učni material, kjer je pisalo, kdo je bil osvoboditelj, kdo ima zasluge za delavce, vedno je bila na prvem mestu komunistična partija. V današnji zgodovini se vsebina ni spremenila, partijo in revolucijo so samo vzeli ven. Mladi ne vedo, zakaj o tem govorimo. Ne razumejo, da je Putin komunist, oficir tajne službe Sovjetske zveze, ki ne pozna nič drugega kot komunistični način vladanja in da imajo rusi komunistično diktaturo,” je izpostavil Kindlhofer in dodal, da je komunizem glavno zlo, ki nam je življenje na celi obli spremenilo v negativno. “Tega se moramo zavedati. Z vsemi močmi se moramo braniti proti takšnim režimom, obzirni moramo biti do vseh žrtev, tudi teh, ki podpirajo režim in so bili pretentani.”
Če stojiš za resnico, ne potrebuješ režiserjev
Doležal Rusova je povedala, da je bila prepričana, da bodo v zvezi s slovesnostjo ignorirani. “Ko je prišel glas o ukinitvi, takrat se je v nas zbudil refleks, aha, ne smete tega organizirati. Pravijo, pustite preteklosti. Mislim, da je zlasti za mlade pomembno, da razvijejo svoj odnos do pietete, do empatije do drugih, tistih, ki potrebujejo našo pomoč, spomin. Ne pozabiti, to mora biti del vzgoje mladih.” Pravi, da se govori samo o kruhu, ne živimo samo od kruha in zabav, potrebno je imeti tudi razvite sile v duši. Pravi, da so v njihovem gibanju dali prvi pobudo, nato so dobili še pomoč (Pobuda Vseposvojitev, Nova slovenska zaveza, Združeni pod lipo sprave). “Zelo malo je bilo sodelavcev. Če stojiš za resnico, ne potrebuješ režiserjev. Marsikaj v naši družbi ima zadaj sicer zelo močne režiserje.”
Imeli smo Orle, ko druga stran naredi prireditev, pravijo, da je to revanšizem, prisotna so dvojna merila. Kindlhofer meni, da je vse to posledica tega, da pravna država pri nas ne funkcionira. “Mene osebno kot človeka, ki pozna svetovno politiko, zgodovino v grobem, vem, kako funkcionira civilna družba, ko vidim, kaj se dogaja v Sloveniji, me to zelo skrbi. Naša sodišča nimajo nobene moralne osnove še koga povabiti pred sodišče, smo divji narod.” Kar se po njegovo dogaja, so igrice, ki so možne v teh kalnih vodah. “Kako bi obstajala danes Nemčija, če bi rekli, kaj nas briga za 6 milijonov pobitih Židov. Dali smo dosti denarja, podpiramo jih v borbi proti Palestincem. Naši, ki so proti temu, da se naša pretekla zgodovina razsvetli, delajo veliko krivico poštenim partizanom. Večina teh nima z zločini nič, razen da so nehote podpirali inštaliranje tega komunističnega režima. To je njihova napaka,” je poudaril in dodal, da bi bilo prav, da bi se ti ljudje distancirali od tega.
“Mi desetletje, dve, skoraj tri desetletja živimo pod parolo: pustimo preteklost, obrnimo se v prihodnost, zgodovino pustimo zgodovinarjem. Spet se kotijo te parole,” je izpostavil Možina in dodal, da se dejansko dogaja nekaj drugega. “Od nove generacije politikov bi človek pričakoval, da to niso pomembne teme za vladanje, paradirali so, kaj bodo reševali – dolgotrajno oskrbo in zdravstvo – vidi se, da tisto, kar so zares zagrabili v tem dobrem letu, so strogo ideološke teme. Ne na način, ki bi razbremenjeval, ki razdvaja sol na mrtve rane,” je pojasnil in dodal, da se te rane na novo odpirajo. Glede spomina na žrtve komunističnega nasilja je povedal, da je pomembno, da ga imamo, da bi se vsi počutili enakovredno in živeli v sožitju.
To, kar se nam sedaj dogaja, lahko imenujemo tudi obujanje komunizma
“Ena civilizacijska, evropska norma so etične manjšine, politične manjšine, celo spolne manjšine. Vsi imajo pravice, sedaj ti ljudje, ki so bile žrtve enega režima, ki je trenutni oblasti blizu, ne bi smeli imeti pravice, da se jih spominja in obeležuje, hkrati pa nikomur nič ne želijo,” je problematiziral in dodal, da je ta stvar živa tudi zato, ker je povojni režim delil žive in mrtve na neki organiziran način, na ta način je nekako vladal, poskrbel je z velikim vplivom komunistov v pravosodju, sedaj SD, da navkljub moriščem in grobiščem, izvensodno pobitim, nimamo nobenega obsojenega zločinca. Če zločinec ni kaznovan, to daje navzven sporočilo, da je zločin dopuščen. “Mi bi radi pozabili na komunizem. To je le domena zgodovinarjev, a, glej ga, zlomka, ko se komunizem obuja v Čebinah. Ministrica tam govori. To, kar se nam sedaj dogaja, lahko imenujemo tudi obujanje komunizma. To de facto počnejo. Tudi to, kar se govori o državljanski vojni, akti razdvajanja, ki so bili tukaj povzročeni, od ukinitve muzeja osamosvojitve, edini projekt, ki nas združuje, vračanje Tita, Čebine, ukinitev spomina na žrtve komunizma, to so akti, ki gredo v sfero obujanja državljanske vojne.” To oni po njegovih besedah dobro vedo, a se dogaja, da izjavo tistega, ki na to opozori, takoj obrnejo proti njemu, češ da on spodbuja državljansko vojno. “Šokiran sem nad kolegi novinarji, ki točno vedo, kaj je izjavil predsednik SDS, pa so obrnili besede na orkestriran način. Problem medijev in problem pravosodja je tisti, ki ima veliko odgovornost, da smo, kjer smo.”
Doležal Rusova je za konec poudarila, da morajo imeti mladi jasne premise, kaj je prav in kaj ne. “Mnogo vzgojnih problemov je zaradi permisivne vzgoje. Vse je dovoljeno, nikjer se ne opredeli, kaj je narobe, kdaj bo ta vrednostni sistem mladi človek oblikoval, če se tudi na pretekle dogodke tako gleda.” Če bi se po njeno starejše obsodilo kot v tujini, bi se tudi pri mladih sprožila debata, zakaj je prišlo do obsodbe, kaj je bilo narobe. “Obravnavanje te zgodovine je potrebno, da se zavedamo, v kakšni nevarnosti živimo, če smo v neki diktaturi. To se moramo zavedati v Sloveniji, kjer imamo tako vlado, ki ne spoštuje etike,” je prepričan Kindlhofer.
Ana Horvat