V večini držav članic EU obstaja možnost izreka dosmrtne zaporne kazni za najhujše zločine. Čeprav je slednja od leta 2008 v veljavi tudi pri nas, očitno storilcu za najhujše možne zločine, kot je denimo trojni umor, storjen na grozovit način, na koncu vendarle ne dosodijo dosmrtnega zapora.
Na tem mestu spomnimo na nazoren primer, ki se nanaša na trojni umor, ki se je dogodil pred leti, ko je moški sodil svoji nekdanji partnerici, nato pa še njenima staršema ob prisotnosti mladoletnega sina. Osumljenec je bil s strani Okrožnega sodišča spoznan za “krivega treh kaznivih dejanj umora po 116. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1”. Ob tem mu je bila izrečena enotna kazen, in sicer 30-letna zaporna kazen.
V pritožbenem postopku je Višje sodišče potrdilo sodbo sodišča na prvi stopnji. Obsojenemu je po navedbah portala Ius-info kazen za umore zvišana na “30 let zapora ter skupaj z nespremenjeno kaznijo štirih let zapora za zanemarjanje in surovo ravnanje”. Izrečena mu je bila enotna kazen v obliki dosmrtne zaporne kazni. Temu je sledila vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s strani zagovornika obsojenega.
Ker je obsojeni nekdanjo partnerko “z izgovorom prevzema daril za sina zvabil v nekdanjo skupno hišo, kjer jo je mirno nagovoril ter nato nepripravljeno napadel in večkrat zabodel”, je v zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarilo, da je “za opredelitev umora na zahrbten način odločilna izraba zaupanja, ki pa je bilo v preučevanem primeru vzpostavljeno”. Sodišče se ni strinjalo, da koristoljubnost kot kvalifikatorni znak umora ni bila podana, saj je do umora po njihovih navedbah prišlo, da ne bi po razpadu partnerske zveze prišlo do delitve premoženja.
Vrhovno sodišče se ni strinjalo z navedbo obrambe, da “večje število vbodov predstavlja klasičen način odvzema življenja, ki nima elementov posebne srhljivosti”. Sklenilo je, da “gre za ravnanje, ki presega običajno trpljenje ob odvzemu življenja, ter da so bila dejanja storjena na način brezčutnega izživljanja”, čemur so sicer pritrdila tudi izvedenska mnenja s strani psihiatrov. Storilec je namreč staršema nekdanje partnerke postopoma zadajal vbodne rane in ureznine.
Namesto dosmrtne zaporne kazni izrečena 30-letna zaporna kazen
Obramba je v luči zahteve za varstvo zakonitosti nasprotovala izreku enotne kazni dosmrtnega zapora. Utemeljevali so, da je “sodišče tretje stopnje z izrekom te kazni prekoračilo svoja pooblastila in ravnalo v nasprotju z namenom določbe 398. člena ZKP, ki obdolžencu zagotavlja dodatno jamstvo, da so kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora vedno preizkušene na dveh sodnih stopnjah”. Vrhovno sodišče je nato zaključilo, da je bilo zvišanje posamičnih kazni za umore z 29 na 30 let zapora, s čimer pa je bil ustvarjen procesni položaj, kjer je bil ob upoštevanju zakonske določbe iz 53. člena KZ-1 dolžan izrek enotne kazni dosmrtnega zapora neutemeljen. “Tako je prišlo do kolizije med procesnim jamstvom (zahtevo po dvojnem preizkusu kazni) in materialnopravno obveznostjo izreka dosmrtnega zapora, ki jo je povzročilo samo sodišče tretje stopnje s spremembo posameznih kazni.” Tako je bila naposled izrečena enotna kazen 30 let zapora, pri čemer se pri prestajanju kazni upošteva tudi čas, prestan v priporu.
Tisti, ki izreku smrtni kazni za najhujše primere nasprotujejo, omenjajo, da bi izrek le teh “predstavljal odmik od dolgoletnih prizadevanj za humanizacijo kazenskih sankcij“. “Že ko je zakonodajalec uvedel dosmrtni zapor, ga je sodstvo (skupaj s pravnimi teoretiki na fakultetah in na Inštitutu za kriminologijo) na vsak način poskušalo preprečiti. Potem ko to ni uspelo, ga zdaj blokirajo na druge načine,” je v zvezi z omenjeno prakso kritičen eden od uporabnikov omrežja X. “Brez besed…” je bil denimo kritičen drugi. Med takimi, ki ostro nasprotujejo uvedbi dosmrtne zaporne kazni, je denimo penolog Dragan Petrovec. Za Mladino je ta izrazil prepričanje, da “dosmrtna kazen pomeni hudo civilizacijsko onesnaženje za državo”.
V nekaterih državah članicah EU dosmrtno zaporno kazen bolj pogosto izrekajo (denimo v Italiji, na Poljskem), ponekod manj, a ko se v primeru, ki smo ga navedli, spremeni mnenje in se namesto dosmrtnega zapora na koncu dosodi 30-letna zaporna kazen, se pri marsikomu pojavi dilema med občutkom pravičnosti in zasledovanjem načel pravne države, če se torej samovoljno bojkotira izvrševanje najvišje kazni, ki jo je uzakonil zakonodajalec.
S. K.