V četrtkovi Tarči je bil razkrit dokument s podpisom ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, ki kaže, da je ta zavajala, ko je pred kamero večkrat zatrdila, da sploh ni bila seznanjena s tem, da na razpisu sodeluje tudi inštitut Kaje Primorac, torej inštitut njene nekdanje poslovne partnerke, s katero naj bi bila ministrica, ki je sedaj premierja sicer obvestila o svojem nepreklicnem odstopu, zadnjič v stiku za novo leto. Zanimivo pa je nedvomno tudi, da je Primorčevo mogoče označiti kar kot “zmagovalko do sedaj največjega razpisa ministrstva za javno upravo za nevladne organizacije”. V različnih vlogah je namreč pripomogla pri pridobivanju kar 12 odstotkov od slabih sedmih milijonov evrov, ki so bili dodeljeni v okviru razpisa.
Inštitut za preučevanje enakosti spolov (IPES) Kaje Primorac je mogoče najti na naslovu Glavni trg 17 b v Mariboru, poštni nabiralnik si deli s podjetjem Smart Center, torej podjetjem, ki ga je ta ustanovila skupaj s Sanjo Ajanović Hovnik, ta pa je v lanskem letu svoj delež podarila svoji mami Dragani Marjanović. Primorčeva je televizijski ekipi Tarče pokazala prostore IPES-a, kjer se njihovi zaposleni srečujejo vsak petek. Podjetje Smart Center po njenih besedah nima zaposlenih kot tudi ne lastnih prostorov. “Ne gre za slamnato podjetje. Podjetje je aktivno in deluje,” sicer zatrjuje.
“Projekti, pri katerih je sodelovala kot prijaviteljica, partnerica in svetovalka, so od skupno 6,9 milijona evrov prejeli 813.000 evrov odobrenih sredstev, torej kar 12 odstotkov vsega razpisanega denarja,” je bilo razkrito v zvezi s Primorčevo. Spomnimo, da je IPES na razpisu dobil 300 tisoč evrov, potem ko je ministrica podpisala spremembo pravil. Čeprav je znano, da je podjetje Smart Center pripravljalo projekte v zameno za 7-odstotno provizijo, Sanja Ajanović Hovnik ves čas zatrjuje, da ni vedela o tem ničesar, ravno tako naj ne bi imela vpliva na izbiro. Prav tako trdi, da se je o izbranih seznanila šele pred kakim tednom zaradi potrebe podpisa pogodb. “Jaz sem z gospo Primorac govorila okrog novega leta, ko sva si voščili novo leto,” je poudarila Ajanović Hovnikova. Z njo naj bi letos govorila šele prejšnji teden, ko jo je ta obvestila o sodelovanju, v vmesnem času pa naj ne bi bili v kontaktu.
V oddaji so pokazali dokument, ki razkriva, da je Ajanović Hovnikova še kako vedela, da se je njena nekdanja poslovna partnerka prijavila na razpis njenega ministrstva. 10. maja je namreč podpisala izjavo ministrstva podpori programu Inštituta za preučevanje enakosti spolov. V zvezi z ministričinim podpisom spremembe razpisnih pravil, ki je omogočila, da so se neporabljena sredstva preusmerila tudi v inštitut Primorčeve, je bilo rečeno, da je o tem odločala razpisna komisija, a tega v zapisnikih sej komisije ni bilo mogoče razbrati. 27. julija so se namreč seznanili s prerazporeditvijo sredstev. “Vodstvu ministrstva za javno upravo je bil predstavljen predlog prejemnikov sredstev za sofinanciranje, ki ga je komisija potrdila 21. julija. Po dogovoru z vodstvom ministrstva je bila pripravljena sprememba razpisa, prerazporeditve sredstev,” je namreč pisalo v sklicu komisije. Če zadeve ne bi odjeknile v javnosti, bi Smart Center, ki je v solastništvu njene mame in je za več nevladnih organizacij v zameno za 7-odstotno provizijo pripravljal projekte na razpisu ministrstva za javno upravo, po poročanju Tarče prejel vsaj 10.300 evrov. Čeprav tako Ajanović Hovnikova kot Primorčeva trdita, da mama ministrice nima nič s poslovanjem podjetja, pa je bilo razkrito, da je ta skupaj z Zalo Primorac, torej sestro Kaje Primorac, ustanovila Inštitut za trajnostno mobilnost. Marjanovićeva zadeve ni želela komentirati, zato se marsikomu poraja vprašanje, ali je ta v resnici le fiktivna resnica, dejanska pa kar Ajanović Hovnikova.
Redno je zaposlena v javni upravi
Kaja Primorac ne vodi zgolj inštituta, podjetja, ampak je redno zaposlena v javnem sektorju. Konkretno na Agenciji za kmetijske trge, njena pisarna pa je bila pred kratkim skupaj z nekaterimi drugimi preseljena v štajersko prestolnico. “Imam pa še majhnega otroka, pa sem tudi doktorska kandidatka na Univerzi v Ljubljani. Tako da ja, absolutno je ogromno obveznosti,” je pojasnila.
“Priprava nacionalne strategije za uresničevanje načela skladnosti politik za trajnostni razvoj, vzpostavitev učinkovitega okvirja za zagotavljanje dostopne, ustrezne in varne obravnave reproduktivnih pravic vseh posameznikov in posameznic, priprava prve nacionalne Strategije za spodbujanje žensk za zasedanje vodilnih položajev v gospodarstvu in aktivno vključevanje priseljencev in priseljenk na trg dela,” so štiri povsem različna področja, s katerimi se bodo ukvarjale organizacije, s katerimi je sodelovala Primorčeva. Nobena od organizacij, ki je z njo sodelovala, pa ni želela podati komentarja.
A kakor koli, kot kaže, se vse skupaj zdi čudno tudi nevladnikom. Katarina Bervar Sternad iz Pravno-informacijskega centra, ki je na razpisu dobil 300 tisoč evrov, je denimo izjavila, da čeprav se dogaja, da ima lahko neka organizacija različne vloge, je nenavadno, da so “prav vsi projekti, na katerih je sodelovala, prejemniki sredstev. In nenavadno je, da se to zgodi na razpisu, kjer je verjetnost uspeha dobrih 60 odstotkov. To je kar veliko naključje.” Razpis se je sicer znašel pod drobnogledom policije in Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Sanja Ajanović Hovnik je sicer trdila, da je dopis na KPK poslala 21. septembra, a se je izkazalo, da je to storila šele pred objavo zgodbe v medijih, 27. septembra.
Glejte, jaz se lahko na tem mestu posujem s pepelom, ja, podpisala sem pismo podpore, ampak podpisala sem še pet drugih pisem podpore. To je nekako pravilo, velja praktično na vseh ministrstvih. Službe pripravijo, podpišemo te zadeve,” je sicer v Tarči v znak izgovarjanja, zakaj je trdila, da ni vedela, da se je inštitut Primorčeve prijavil na razpis, izpostavila Ajanović Hovnikova in dodala, da pismo podpore ni posredovala Kaja Primorac, ampak druga zaposlena na inštitutu (Ana Pavlič). “Tako da to pa še vedno ne pomeni nič. Glejte, kot rečeno, še enkrat, to je nekaj, kar se podpisuje generično, se posipam s pepelom, ni prav, vem, da ni prav, ampak še enkrat, to nič ne pomeni, jaz nisem ocenjevala njihove vloge, njihova vloga je bila ocenjena s strani dveh ocenjevalcev,” je vztrajala.
Kaja Primorac trdi, da s projekti inštituta ne zasluži nič
V oddaji so predstavili tudi projekte, ki jih je v preteklosti izvajal Inštitut za preučevanje enakosti spolov. V času covida so za 130 tisoč evrov v okviru projekta Na varnem nudil pomoč mladim, ki so se znašli v stiski. “Za denar, ki ga Slovenec s povprečno plačo zasluži v sedmih letih in pol neprestanega dela, je bila vzpostavljena spletna stran z napotki in virtualno pomočjo, eno leto je delovala telefonska številka za razbremenilni pogovor, zvrstilo se je nekaj večinoma spletnih predavanj in delavnic, delovale pa so tudi nekakšne varne točke za pomoč mladim v stiski,” so razkrili. A, zanimivo, na 25 varnih točkah, ki so bile v glavnem na poštnih poslovalnicah in lekarnah v Podravju, sta pomoč iskali le dve osebi.
V inštitutu so sicer ob zaključku projekta navedli, da naj bi z ljudmi, potrebnimi pomoči, opravili 230 svetovalnih pogovorov, 2100 ljudi pa naj bi obiskalo njihovo spletno stran. Dokazil za to televizijska ekipa ni uspela najti. 84 tisoč evrov od podeljenih 130 tisoč evrov je šlo za stroške plač in dela šestih oseb. Izdelava spletne strani je stala 8.200 evrov, pavšalni stroški, “za katere ministrstvo ni zahtevalo posebnega polaganja računov”, pa so znašali okoli 36 tisoč evrov. Primorčeva sicer vztraja, da “s tem in ostalimi projekti Ipesa ne zasluži nič”. “Sama konkretno za to nimam nobene poslovodske pogodbe, nisem zaposlena na Ipesu, to delo sem res začela in ga še vedno opravljam zelo strastno. V vsem času poslovanja Ipesa mislim, da sem dobila en avtorski honorar v višini 250 evrov,” namreč pravi.
Šest mesecev potem, ko je Primorčeva prenehala z delom v Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, se je inštitut Ipes na tem ministrstvu potegoval za sredstva pri treh projektih, ki so bili skupno vredni 260 tisoč evrov. Ti projekti so bili nato tudi dobljeni. Za lajšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja na podeželju se zavzemajo v okviru projekta Tera. “Pregled in analiza stanja do zdaj je stala okoli 22 tisoč evrov, v ta strošek pa je vključen tudi obisk Norveške, ki ga razpis zahteva in katerega pavšalni stroški so znašali okoli 7 tisoč evrov,” je bilo razkrito. S prenosom in implementacijo dobrih praks usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja se ukvarjajo v okviru projekta Prometej. “Projekt Trialog naj bi opolnomočil in družbeno aktiviral mlade ter krepil obstoječe lokalne zmogljivosti.”
Razkrito je bilo, da so ravno tako prek Svrka, kjer je bila Primorčeva nekdaj zaposlena, dobili večje število projektov. Na vprašanje, če je bila izbrana na račun tega, ali pa ji je pri izboru pomagalo, da je pred tem poznala sistem, je odgovorila, da to ne drži. “Sama sem bila na Svrku zaposlena na sektorju za razvoj, ki je takrat še obstajal, danes tega sektorja več ni, in sem se v okviru tega ukvarjala z agendo do leta 2030, tako da v resnici nisem imela nobenega vpogleda ne v to, kakšne razpise ima Svrk oziroma kdo se s tem sploh ukvarja,” je pojasnila. A zanimivo je, da Razvojni Center Murska Sobota pri projektu Tera nastopa kot partner njenega inštituta, prav tako pa razvojni center posluje tudi z Inštitutom za trajnostno mobilnost Maribor, ki sta ga ustanovili ministričina mati in sestra Kaje Primorac. Inštitut je po poročanju Tarče uspel priti so posla izdelave analize dostopnosti turističnih točk za gibalno ovirane v vrednosti 18.500 evrov.
Ž. N.