Na tržnico je prišla branjevka, postavila na stojnico dvajset ducatov jajc, nastavila ceno tri evre in začela prodajati. Kakšne pol ure ji je dobro kazalo, saj je prodala že tri ducate. Sicer so se stranke pritoževale nad ceno, vendar so kupovale, saj ni bilo konkurence. Prelepo, da bi trajalo dolgo. No, pa se je po dobre pol ure pojavila še druga branjevka, zasedla stojnico tik poleg njene, postavila na stojnico prav tako dvajset ducatov jajc in jih začela podajati po dva evra in pol za ducat. Seveda so se vse stranke preusmerile k njej. Ko je druga branjevka prodala že tri ducate jajc, je prvo branjevko zaskrbelo, da ne bo prodala nič več, zato je nastavila ceno dva evra za ducat in vse nove stranke so seveda takoj začele kupovati pri njej. Druga branjevka je, ker ni imela nobene stranke več, spustila ceno na evro in pol, saj je imele še sedemnajst ducatov jajc, ki bi jih rada čim prej prodala in šla domov, čeprav si je s tako ceno komaj pokrila stroške, ali kot bi rekli ekonomisti, poslovala je s pozitivno nulo.
Takoj ko pa je spustila ceno na evro in pol, je k njej pristopila prva branjevka in odkupila vseh sedemnajst ducatov jajc, ki jih je še hotela prodati. Seveda jih je takoj prodala, samo da se reši vsega in lahko gre za nagrado čim prej domov. V svoji želji po zasluženem počitku pa je pozabila, da ima pet stalnih strank, ki jim prodaja jajca po dva evra za ducat in da je prav danes dan, ko bi jim morala jajca dostaviti. Ko se je spomnila na to, je bilo že prepozno. Njena jajca so bila prodana. Prva branjevka jih je že postavila na pult k svojim, in ker ni bilo več konkurence, znova nastavila ceno tri evre za ducat.
Ker druga branjevka ni hotela, želela ali smela razočarati stalnih strank, je odšla nazaj na tržnico, da bi kupila jajca. Toda glej ga, zlomka, ravno danes na tržnici jajc razen prve branjevke ni prodajal nihče. Tako je bila od prve branjevke prisiljena odkupiti pet ducatov jajc po tri evre, da jih bo lahko prodala stalnim strankam. Začela je razmišljati: prodala sem jih za evro in pol, kupila nazaj pa za tri evre pet ducatov, torej bom imela izgubo sedem evrov in pol. Nič, stalnim strankam jih bom prodala za tri evre, se bom že nekako izgovorila.
In tako je stalnim strankam prodala pet ducatov jajc po tri evre. Stranke so bile pravzaprav kljub nejevolji jajca prisiljene kupiti, saj so imele z njimi (ker so jih na ta dan pač redno kupovale) že načrte. Prva je načrtovala veliko omleto, druga peko peciva, tretja peko torte … Godrnjale so in se jezile nad ceno, vendar so žal morale požreti izgovarjanje druge branjevke, da je pač za vse kriv trg in pomanjkanje jajc. Tako kot kupci, ki so morali preplačati jajca, se sedaj počutimo tudi kupci elektrike v Sloveniji. Elektriko potrebujemo in zato jo tudi, čeravno nejevoljno, drago plačujemo. Vlada se izgovarja na tržne razmere, prav tako kot druga branjevka, ki je zaradi lastne neumnosti stroške, ki so nastali, prevalila na kupce.
In ljudem v veliki večini ni jasno, zakaj je pri nas elektrika tako draga. Popolnoma preprosto. Dragi bralci, zato, ker imamo za predsednika vlade branjevca. Branjevca najslabše vrste, ki je ravnal podobno kot druga branjevka – poceni prodajal in drago kupoval. Poceni prodajal v tujino vnaprej velike količine elektrike z minimalnim dobičkom samo zato, da je sebi in svoji kliki zagotovil visoke nagrade za “uspešnost”. Ko pa je moral zagotoviti elektriko za domače kupce, ga je presenetil trg in prisiljen je bil elektriko drago kupovati, stroške pa je prav tako, kot je storila druga branjevka, prevalil na nas, potrošnike. Skratka, to pove vse o njegovi genialnosti. Sedaj pa, ko je postal predsednik vlade, bo udaril še drugič, in to s povišanjem davka z 9,5 odstotka na 22 odstotkov. Država potrebuje denar, denar za nevladnike, denar za borce, denar za prijateljska svetovanja …, za državljane, delavce in upokojence pa ji je itak vseeno.
Dr. Štefan Šumah