Protestni shod opozicijske Slovenske demokratske stranke, ki je prejšnji četrtek potekal na Kongresnem trgu v Ljubljani, me je spomnil na protestni shod, ki je na istem kraju potekal 21. junija 1988, in na protestni shod, ki je 28. marca 1994 potekal na Trgu republike v Ljubljani. Prvega je organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic (Bavčarjev odbor) v podporo zaprti četverici JBTZ (Janša, Borštner, Zavrl in Tasič), drugega pa predstavniki demokratičnih sil pod vodstvom takratne Janševe SDSS. Prvega protesta sem se udeležil kot dijak, drugega kot študent.
Oba protesta sta bila polna čustev in ogorčenja ljudi nad ravnanjem vladajoče nomenklature. Posebno prvi je bil zame nekaj izrednega, saj se je takrat − v času enopartijskega režima in socialistične Jugoslavije − zbralo več kot trideset tisoč ljudi (ocene segajo do 50.000). Nabito poln ni bil samo Kongresni trg, ampak tudi park Zvezda. V ljudeh se je videlo, da imajo dovolj totalitarnega komunističnega režima, dovolj krivic, dovolj tega, da zvezna armada s pomočjo slovenske Službe državne varnosti in slovenskega političnega vrha pod vodstvom partijskega vodje Milana Kučana zapira slovenske fante. Ljudje so imeli dovolj socializma, ki nas je peljal v revščino in bedo. Dovolj SFRJ …
Podobno, a vendar nekoliko drugače, je bilo slabih šest let pozneje na Trgu republike pred stavbo Državnega zbora Republike Slovenije. Junaka slovenske pomladi in vojne za Slovenijo Janeza Janšo so odstavljali kot obrambnega ministra in mi smo proti temu ogorčeno protestirali. Zavedali smo se namreč (kot je Janša leta 2014 zapisal v dopolnjenih Okopih – Pot slovenske države 1991–1994, pa tudi v nedavno izdani knjigi 1994 – Zarota Depala vas), da politični obračun po Depali vasi pomeni samo nadaljevaje procesa, ki se je začel spomladi leta 1992 s padcem Demosove vlade, to je nadaljevanje “mehke restavracije” režima.
“Hkrati je postavil podlago za sistematično vračanje na izhodišča Kučanovega obdobja pred letom 1990 skupaj z besednjakom in totalitarno simboliko tistega časa. V kadrovskem smislu se je ta faza končala z rehabilitacijo Udbe prek državnega odlikovanja, ki ga je prejel Tomaž Ertl, in nastavitvijo Fišerja in Masleše na vrh tožilstva in sodstva v času Pahorjeve vlade. V simbolnem smislu je to zaznamovalo ‘jugokomunistično’ zborovanje v ljubljanskih Stožicah aprila 2013, na katerem sta poleg slovenske in evropske zastave manjkali tudi obe himni, kar pa ni motilo celotnega državnega vrha.” Vračanje nazaj v totalitarno preteklost pa se več kot nazorno nadaljuje pod sedanjo levičarsko Golobovo vlado, ki je ukinila muzej slovenske osamosvojitve in z državnimi častmi pokopala nekdanjega šefa slovenske Udbe Janeza Zemljariča, da o udeležbi in govoru ministrice za kulturo Aste Vrečko na lanski 86. obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah sploh ne govorimo.
Tokratno množično protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani (poln je bil tudi sosednji park Zvezda, kar pomeni, da je bilo na protestu okoli 20.000 ljudi) je bilo organizirano pod geslom “Dovolj!”. Podobno kot na prej omenjenih protestih so ljudje, polni nezadovoljstva z obstoječo oblastjo in razočarani nad politično garnituro, ki današnjo Slovenijo vodi v povsem napačno smer, mirno zahtevali, da ta vlada odide.
Ljudje so razočarani nad vladajočo koalicijo, ki vse bolj deluje v znamenju treh K-jev: klientelizma, korupcije in kraje. Razočarani so nad vlado, ki pod vodstvom egocentričnega in arogantnega Roberta Goloba ne dela za dobrobit slovenskega človeka, slovenskega prebivalstva, ampak v dobro priseljencev z juga, nezakonitih migrantov z Bližnjega in Srednjega vzhoda ter iz Afrike. Za slednje namerava brez soglasja (bolje rečeno kljub ogorčenemu nasprotovanju) lokalnega prebivalstva na območju nekdanjih mejnih prehodov Obrežje in Središče ob Dravi postaviti azilna centra. Namesto da bi vlada na našo južno mejo poslala vojsko in ustavila ta nezakonit migrantski tok, ga mirno dopušča in s svojimi nespametnimi ravnanji (na primer z odstranjevanjem zaščitne ograje na meji) celo brezsramno spodbuja.
Hkrati Golobova vlada na mednarodnem parketu vodi proarabsko politiko. Skupaj z nekaterimi levičarskimi evropskimi vladami poziva Evropsko unijo k priznanju Palestine. S tem se zavzema, kot je na omrežju X zapisal predstavnik izraelskega zunanjega ministrstva Lior Hajat, za nagrajevanje terorizma. S tem Hamasu in drugim palestinskim terorističnim organizacijam pošilja napačne signale, tj. da bodo za “morilske teroristične napade” na Izrael nagrajeni s političnimi gestami …
Dr. Metod Berlec