V teh dneh se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je s svojimi grozotami močno prizadela evropsko celino. Na slovenskih tleh je enega od totalitarnih sistemov (nacionalni socializem) zamenjal drugi (komunizem). Številni so svoja življenja reševali z begom proti zahodu in severu.
Predstavniki slovenskih predvojnih demokratičnih strank, ki so se 3. maja 1945 tajno sestali na Taboru v okupirani Ljubljani in razglasili državo Slovenijo “kot sestavni del demokratično in federativno urejene Kraljevine Jugoslavije”, so bili v naslednjih dneh prisiljeni zapustiti slovensko prestolnico. Konec maja so angleške enote iz Vetrinja izdajalsko vrnile Slovensko narodno vojsko v Jugoslavijo. V zanesljivo smrt. Trpljenje slovenskega naroda se je tako nadaljevalo in stopnjevalo. Nova komunistična oblast je konec maja in na začetku junija 1945 izvedla barbarski genocid nad delom slovenskega naroda. Nad cvetom slovenskega naroda, ki je verjel v geslo: “Mati, domovina, Bog.”
Vladajoča slovenska postkomunistična nomenklatura je v preteklih dneh kljub temu spet ponavljala in obujala socialistično-partijske mite, ki nimajo nobenega stika z realnostjo. Od tega, da je bila 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena t. i. Osvobodilna fronta slovenskega naroda (dan prej je bil sestanek, na katerem so prijatelji Sovjetske zveze govorili o ustanoviti Protiimperialistične fronte, ki je bila naperjena proti zahodnim zaveznikom), do tega, da je bila 5. maja 1945 ustanovljena “prva slovenska narodna vlada” pod vodstvom Borisa Kidriča, kar nikakor ni res. Prva slovenska narodna vlada je bila tista, ki je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni. Predsedstvo Narodnega vijeća v Zagrebu je kot vrhovna oblast v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) na predlog Narodnega sveta v Ljubljani 31. oktobra 1918 imenovala vlado za Slovenijo, ki jo je vodil Josip vitez Pogačnik. Ta je nekaj mesecev suvereno vladala velikemu delu današnjega slovenskega ozemlja. Prva vlada Republike Slovenije je bila Demosova vlada, ki je vladala v letih 1990–1992 in izpeljala slovensko osamosvojitev ter dosegla mednarodno priznanje.
Danes smo v situaciji, ko želijo ideološki nasledniki tistih, ki so se okoristili s krvavo komunistično revolucijo, še naprej ohranjati privilegije, na katere so se navadili v prejšnjem totalitarnem sistemu. Eden od teh so tudi izjemne pokojnine na področju kulture. Prav zato nedeljski glas proti privilegiranim pokojninam na področju kulture ni glas proti kulturi, ampak je glas za pravičnost in enakopravnost vseh slovenskih državljanov. Je glas proti škodljivi Golobovi vladi!
Dr. Metod Berlec