Na ljubljanske ulice se je v soboto popoldne odpravila jubilejna, že dvajseta Parada ponosa, prireditev, ki poziva k zagotavljanju pravic skupnosti LGBTIQ+, kritiki pa ji očitajo, da so pravice pravzaprav privilegiji in ob tem privilegiji, ki posegajo na področje, namenjeno temu, da država ščiti temeljno celico družbe, družino – in njeno tradicionalno definicijo, skupnost ženske, moškega in otrok.
Tokrat so ob bok pravic skupnosti, tako STA, postavili pravice širše civilne družbe, ki so po njihovem mnenju ogrožene, in pozvali k skupnemu boju različnih družbenih gibanj za demokratično in človekoljubno družbo. Prevod v jezik kritikov: Podpirajo proteste proti vladi, proteste proti vladi pa podpirajo, ker niso le neka naključna organizacija, ki jo zanimajo le pravice skupine, ko jo zastopajo, ampak so del širšega levičarskega smotra.
Zaradi protikoronskih omejitev zbiranja je tokrat Parada ponosa potekala v obliki 10 manjših zaporednih shodov z do 50 ljudmi. Udeleženci so na pohod krenili z Metelkove, posamezne skupine pa so bile opremljene z dežniki v različnih barvah, s katerimi so na cilju, Trgu republike, oblikovali mavrico, ki simbolizira skupnost LGBTIQ+. Tokratno organizacijo Parade ponosa, ki je potekala v skladu s protikoronskimi ukrepi, je to pot pohvalil tudi Aleš Primc.
Parada ponosa se je izrodila in moti “normalne” geje in lezbijke
V preteklosti je o Paradi ponosa iz vidika freudovske psihoanalize veliko pisal naš redni komentator Roman Vodeb, ki je s tem v slovenski javni prostor vnesel nek nov, ne strogo in samo in le liberalni pogled na LGBT “pravice” kot “državljanske pravice”. Njegov najpomembnejši tekst o tem je iz leta 2012, v katerem o udeležencih na Paradi piše kot o ljudeh, ki izživljajo svoje frustracije in sadizem.
Njegovi kasnejši teksti se vedno znova vračajo k temu izvornemu. Njegove misli o Paradi ponosa, feminizmu in anarholevičarstvu, ki ju smatra za podlagi LGBT “nevrozi”, je mogoče razumeti skozi nekaj najudarnejših: “Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni… Takole sem te dni čivknil: “Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo “Pustno sobota” (nedeljo/torek)… – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge “normalne” geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem.”
V parade se je zažrla leva politika
Misel, ki pri njemu prevladuje je ta, da pri Paradi sodelujejo ljudje, ki so med samimi homoseksualci odklonski in jih “normalni” homoseksualci, ki želijo živeti in živijo kot polnomočni državljani, zavračajo ali vsaj ne podpirajo, podpirajo pa jih na žalost podmladki in vedno bolj in pogosteje ves levičarski politični mainstream: “Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo. Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja – opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: “Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)”
Aleš Ernecl