Danes mineva tri leta od začetka brutalne vojne v Ukrajini. Ruski predsednik Vladimir Putin je sprožil najhujši konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni, posledice vojnih zločinov, ki jih je njegov režim izvajal nad ukrajinskimi civilisti, pa so zastrašujoče. Ukrajina se uspešno bori, ukrajinski narod, vojska in vodstvo pa se ne borijo le za svobodo svoje domovine, ampak branijo tudi Evropo.
Vojno je Vladimir Putin začel 24. februarja 2022 z besedami, da gre za posebno vojaško operacijo “za demilitarizacijo in denacifikacijo” Ukrajine. Že nekaj tednov pred tem pa so z območij ob meji z Ukrajino prihajala poročila, da Rusija kopiči svoje čete in oborožitev.
Putin je v zgodnjem jutranjem nagovoru na državni televiziji dejal, da mu ni preostalo drugega, kot da začne operacijo, katere obseg ni bil takoj jasen, vendar je kmalu postalo jasno, da presega pomoč separatistom v vzhodni Ukrajini, ki jih podpira Rusija.
Spomnimo, da je bila v začetku vojne v Sloveniji na oblasti še vlada Janeza Janše. Kmalu po prvih napadih je Janša skupaj s premierjema Poljske in Češke, Mateuszom Morawieckim in Petrom Fialom, obiskal Kijev. Ukrajini so prenesli sporočilo, da je evropska država in da bo kmalu na poti v EU, Janša pa se je ob tem Ukrajini zahvalil, ker brani Evropo in temeljne evropske vrednote.
EU in Nato sta se zavezala k nadaljnji podpori
In res ji EU stoji ob strani in tudi danes iz sveta prihajajo izrazi podpore Kijevu. Ducat voditeljev iz Evrope in Kanade je v ponedeljek obiskalo ukrajinsko prestolnico z namenom obeležitve tretje obletnice. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in kanadski premier Justin Trudeau sta bila med obiskovalci, ki sta jih na železniški postaji pozdravila ukrajinski zunanji minister Andrij Sibiga in vodja predsednikovega kabineta Andrij Jermak. V objavi na X je Ursula von der Leyen zapisala, da je Evropa v Kijevu, “ker je Ukrajina v Evropi. V tem boju za obstanek ni na kocki le usoda Ukrajine. To je usoda Evrope“.
On the 3rd anniversary of Russia’s brutal invasion, Europe is in Kyiv.
We are in Kyiv today, because Ukraine is Europe.
In this fight for survival, it is not only the destiny of Ukraine that is at stake.
It’s Europe’s destiny. pic.twitter.com/s0IaC5WYh6
— Ursula von der Leyen (@vonderleyen) February 24, 2025
Gostje, med katerimi so bili tudi predsednik Evropskega sveta Antonio Costa in predsedniki vlad severnoevropskih držav in Španije, naj bi se udeležili dogodkov, posvečenih obletnici, in razpravljali o podpori Ukrajini s predsednikom Volodimirjem Zelenskim sredi nedavne spremembe politike ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom.
Kljub uradnemu številu analitiki ocenjujejo, da seznam zajema le 45 % do 65 % dejanskih žrtev, kar pomeni, da je resnično število mrtvih bistveno višje. Med potrjenimi žrtvami je tudi 16.171 obsojencev, ki so bili rekrutirani iz ruskih zaporov — ujetniki pa naj bi predstavljali kar tretjino vseh ruskih izgub v vojni.
Za 30 odstotkov več civilnih žrtev
Civilne žrtve so se leta 2024 v primerjavi z letom 2023 povečale za 30 odstotkov, saj so se sovražnosti na fronti ponovno okrepile, Ruska federacija pa je povečala uporabo zračnih bomb, brezpilotnih letal kratkega dosega, raket dolgega dosega in lebdečega streliva. Mine in eksplozivni ostanki vojne zdaj onesnažujejo okoli 139.000 kvadratnih kilometrov v Ukrajini, kar predstavlja resno nevarnost za civiliste zdaj in v prihodnosti.
Samo od lanskega marca je bila ukrajinska energetska infrastruktura izpostavljena 14 obsežnim, usklajenim napadom, kar je povzročilo resen primanjkljaj električne energije in povečalo težave pri zagotavljanju izobraževanja, zdravstvene oskrbe, oskrbe z ogrevanjem in distribucije vode. Leta 2024 je najmanj 306 napadov poškodovalo ali uničilo zdravstvene ustanove – kar je trikratno povečanje v primerjavi z letom 2023 –, medtem ko je najmanj 576 napadov prizadelo izobraževalne ustanove, kar je skoraj dvakrat več kot prejšnje leto.
Slovenska levica na strani Rusije
Medtem ko je večina svetovnih voditeljev izrazila podporo napadeni Ukrajini, se je na stran agresorja domnevno postavila stranka Levica. Ta je namreč po napadu Rusije v medije prišla s kontroverzno izjavo: “Kje so bile sankcije zadnjih sedem let, ko so padale bombe na Donbas? Kje so bila obsodbe, ko je zadnjih nekaj tednov Kijev kopičil vojsko za svojo varianto Oluje? Kje je bila mednarodna modrost, da se zaustavi širitev NATO pakta na meje Rusije? Kje neki, na zahodu Ukrajine je urila neonaciste in jim dovažala orožje,” je dejal takratni poslanec Levice Miha Kordiš.
Trdil je, da bi vojno lahko preprečili z ukrajinsko nevtralnostjo in uveljavitvijo sporazuma iz Minska za avtonomijo Donbasa. “Samo to. Normalno, razumsko, samoumevno. Ampak ne. Nikoli ni šlo za Ukrajino, ki je proksi in žrtev atlantske ostpolitik: NATO hoče svoje obkoljevanje Rusije za vsako ceno, življenja ga ne zanimajo. Če bi mir hoteli, bi ga imeli. Pa ga nočejo. Zato toliko obsodb, a niti ene same resne pobude, da naj se ruska vojska umakne v zameno za to, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno: da NATO ne leze na rusko mejo in da se Minsk spoštuje. Niti ene!” Kordiš je zatrjeval, da mediji, diplomati in politiki resnično ozadje prikrivajo, da bi razpihovali konflikt z Rusijo.
Sicer pa stranka Levica ni bila edina naklonjena agresorski strani. O politični poziciji zunanje ministrice Tanje Fajon in o njeni slabo prikriti naklonjenosti režimu v Kremlju smo v preteklosti veliko pisali. Od tega, da želi z Rusijo sodelovati, do tega, da je navduševala Putinove medije, ki so pisali o besedah naše zunanje ministrice, da trajni mir in stabilnost v Evropi brez Rusije nista mogoča. Nazadnje pa je dvolično “pozdravila” sporočilo vdove preminulega ruskega opozicijskega voditelja, da bo ruski predsednik odgovarjal za vse storjene zločine. “To je tudi naše sporočilo, ko gre za odgovornost,” je dejala. Tudi osrednji mediji so bili prorusko usmerjeni. Spomnimo se napovedi na RTV, da bo morala Ukrajina že kmalu po napadu razglasiti kapitulacijo.
Kako se bo razpletlo?
Nekdanji začasni odpravnik poslov RS v Ukrajini Boštjan Lesjak dvomi v hiter razplet vojne, saj sta vpleteni tako ameriška kot evropska politika. Po njegovem bi morale podpisnice (Rusija, ZDA, Velika Britanija) sporazuma v Budimpešti (budimpeški memorandum) zagotoviti varnostne garancije Ukrajini, kot izhajajo iz sporazuma, sicer bomo priča precedensu za ostala žarišča po svetu. “Lahko bodo ostali spreminjali meje in se izgovarjali na primer Ukrajine,” je prepričan, kar bi pomenilo konec mednarodnega prava, kot ga poznamo danes.
Meni, da je to precej zaskrbljujoče, saj bi lahko druge države enako postopale v prihodnosti, “potem bi Madžarska lahko prišla do Lendave in rekla “to je zdaj naše, ker nekoč je bilo naše”, to so lahko precedensi”.
Lesjak pozdravlja prekinitev ognja, potem pa, da bi “moralo priti do vrnitev okupiranih ozemelj v nekem določenem času in umik ruskih sil iz Ukrajine na meje, ki so bile pred februarjem leta 2014“. Sicer dvomi, da se bo to dejansko zgodilo, in meni, da si Rusija “kupuje čas, da se ponovno oboroži, opremi, usposobi in izgleda – z grožnjami, ki jih pišejo njihovi voditelji, se bo nadaljevalo,” je dejal in izpostavil primer Moldavije in Gruzije.
A. H.