“Če hočete, ima vse skupaj enak smisel, kot če prijateljem sporočite, da boste imeli piknik, jih na piknik povabite, vendar v isti sapi poveste, da nimate ne hrane ne pijače niti lokacije za piknik in da nič od tega ne morete izvesti, imate pa človeka, ki bo obračal roštilj, s tem, da nekako nimate niti roštilja. Štiri leve stranke so morale v torek kot politi cucki po vseh izbranih medijih nagovoriti svoje volivce, in to s predlogom kandidata za tehničnega mandatarja brez političnega kapitala, torej morale so predlagati novi obraz, ker njihovi obrazi ne štejejo nič. “ je idejo “ustavnega loka” o novi morebitni levosredinski vladi za Požareport komentiral ekonomist Rado Pezdir.
Mediji v rokah tranzicijske levice, radikalne leve opozicijske stranke LMŠ, SAB, SD in Levica s svojimi sateliti nevladnih organizacij in akademikov prisesanih na državni proračun zahtevajo, da pade sedanja vlada. Šest mesecev opozicije je nekdanjim dolgoletnim oblastnikom načelo zdravje. Namesto sodelovanja v težkih časih in reševanja korona krize jim je pomembna samo oblast. Levo volilno telo že dobrih šestnajst let išče mesijo na levem političnem polu, ki bi zasedel vlogo nekdanjega dolgoletnega liderja na levici Janeza Drnovška.
V svoji kolumni tako Pezdir izpostavlja, da bi ti znova radi s tako imenovano neodvisno figuro v podobi Jožeta P. Damijana, sprožili domino učinek razsutja aktualne vlade. S tem pa bi delu levega volilnega telesa posredovali sporočilo, da so se egotripi opozicijskih strank LMŠ, SD, SAB in Levica umaknili in pustili prostor človeku, na katerega bi prenesli izvršilno funkcijo v državi.
Niso ujeli Čeferina, Mermala ali Colariča, so pa ujeli koristnega idiota in finančno zadolženega Jožeta P. Damijana
Žal smo takšne scenarije na levici videli že mnogokrat. Taktika novih obrazov se je izpela, zato so morali režiserji levih struj igro zaigrati po malce drugačnih strunah. A vse skupaj gre za novo šalo levega političnega omrežja, kjer je Jože P. Damijan v vlogi mesije naroda v svojem tekstu s podpisniki le ponovil floskule omenjenih štirih levih opozicijskih strank.
Pezdir zato zapiše: “Če bi hotele stranke najti skupni imenovalec, se ne bi skrivale za slamnatim tehničnim mandatarjem. Hkrati pa to ni šala, ker ta deklaracija mestoma deluje kot intervencija od zunaj, ki je štiri stranke prisilila v skupno javno zavezo, podkrepljeno s predlogom o tehničnem mandatarju.” Ob tem opozarja na besede nekdanjega predsednika SD in profesorja na Fakulteti za družbene vede Igorja Lukšiča, da bi bila nova tehnična vlada sivina tistih, ki se ne pustijo izvoliti, “vseeno pa želijo upravljati s politiki na levici.”
“Kot da ne bi vedeli, da so vsi resni kandidati najprej vprašali, ali imajo dovolj poslancev za tak manever. Kljub temu so manever na vso silo izpeljali. Žalostno, zelo žalostno,” se je pridušal Pezdir nad novim obupnim poskusom nekdanjih oblastniških strank LMŠ, SD, SAB in Levica.
Sodelovali bi s stranko, katere predsednico je še nedavno zmerjal s kurbo
Piarovski poskusi tehnične vlade pa so popolnoma zgrešeni. V nekdanji Šarčevi vladi so nastopile LMŠ, SD, SAB, DeSUS, SMC in “nadkoalicijska” Levica. Vendar Marjan Šarec, ki je odstopil in pahnil večinski del leve politične sfere v opozicijo, sedaj pričakuje, da bo zaradi ene pobude napisane na sedmih straneh morale k njim takoj skočiti SMC, DeSUS in NSi. Ne pozabimo, da je Jože P. Damijan o DeSUS-u razlagal, da so v tej stranki tako zabiti, “da so si za predsednico izvolili Janševo kurbo s štajerske veselice?” Stranka DeSUS je v zadnjih šestnajstih letih vedno delovala na ukaz drugih, zato se Pezdir sprašuje, ali morejo “biti poslušni hlapci in dekle, odvisni od volje drugih, ki sestavljajo in razstavljajo vlade?
V nadaljevanju piše, da se sedanjim vladnim koalicijskim strankam enostavno ne splača skočiti na vlak, ki je že enkrat iztiril. Edina možnost je, da omenjene stranke SMC, DeSUS in NSi premamijo rente leve politične sivine. Pezdir opozarja, da hoče ves politični, medijski, akademski in nevladni aparat tranzicijske levice izsiliti predvsem od strank DeSUS in SMC odhod iz Janševe vlade zato, da ju ne bi v prihodnosti nihče obtoževal, da je Slovenija postala podalpska kolonija Orbanove Madžarske.
Zavoljo novega projekta so se ponižali vsi po vrsti
Raziskovalec udboekonomije v bivšem režimu in insajder v aferi Irangate sprašuje Damijana, kako mu bo ob vsem tem uspelo brzdati pohlepne lobije posameznih strank, ki so v času Šarčeve vlade imele med sabo pravo državljansko vojno za plene v državnih podjetjih. V tej politični zmešnjavi ga čudi vloga voditeljice SD Tanje Fajon, ko je sama povedala, da stranke novih obrazov ne morejo več predstavljati substituta za rešitev problemov na levem polu slovenske politike. S temi besedami pa bi naj levici se končali časi političnega amaterizma. Zato je toliko hujše, da se je Fajonova nekaj dni kasneje po politični promociji v Odlazkovem medijskem imperiju ponižala z Damijanom, ki ima “zelo tople odnose pri njihovih najhujših konkurentih- Levici. Bizarno, kajne?”
Fajonova kot morebitna predsednica stranke z vlogo Damijana sporoča, da bo v vlogi predsednice pripeljala SD na politični vrh, “ampak stranka ne bo imela predsednika vlade, prav nasprotno, nam kot zmagoviti stranki bodo kandidata za predsednika vlade imenovali konkurenti.” Za Pezdirja je novodobna taktika ponosnih naslednikov KP Slovenija predstavlja bizarno politično strategijo. “To, kar dela Fajonova, je kastracija SD, saj ustvarja najmočnejšo stranko na levici, ki pa ne bo mogla odločati o ničemer,” pogleduje na situacijo okrog Socialnih demokratov Rado Pezdir.
Pezdir tudi opozarja, da igro vodijo zgoraj mediji in njihovi uredniki. Le ti “v dogovoru s sivino nekaj odločijo, štiri leve stranke pa morajo to pohlevno izvesti. Vrhunski fiasko, ki so jim ga narekovali medijski pritiski in sivina, je ravno ta mrtvoudna akcija predloga tehničnega mandatarja. Žalostno.”
Luka Perš