Marsikdo se še verjetno spominja prizora, kako so nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića policisti v lisicah privedli na celjsko sodišče, nakljub temu da je imel pravno podlago za svojo odsotnost, bil je namreč na bolniški. Sodni senat okrožnega sodišča v Celju je Radonjića “zaradi obrekovanja in razžalitve” ljubljanske sodnice Andreje Sedej Grčar in ljubljanske tožilke Blanke Žgajnar obsodilo na enotno denarno kazen v znesku devet tisočakov. Radonjić je sedaj uspel s pritožbo, Višje sodišče v Celju je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Kot smo poročali, so Zvjezdana Radonjića na obravnavo oktobra lani prisilno privedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Ko je tožilka brala zaključne besede, je obdolženi samovoljno zapustil sodno dvorano, na zahtevo sodnice Malovič pa sta ga policista pripeljala nazaj na sodišče in ga vklenjenega pripeljala na sojenje. Izreku sodbe ni prisluhnil, saj je sodišče zapustil med odmorom po zaključnih besedah. Bistvo zadeve je predstavljala njegova privedba kljub pravni podlagi za njegovo odsotnost.
Zagovorniki pritožbe so poudarili, da je bil narok za glavno obravnavo 10. oktobra lani izveden v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca. Kot je bilo izpostavljeno, gre po vsebini pri tem za “uveljavljenje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, na ustavnopravni ravni pa za smiselno zatrjevanje kršitev 21, 22. in 29. člena Ustave”. Postopkovno kršitev so utemeljili “z izvajanjem, da je bila glavna obravnava 10. 10. 2024 opravljena v nenavzočnosti obtoženca, ki je sicer bil fizično navzoč, vendar zaradi svoje bolezni popolnoma (opravilno, mentalno) nesposoben za udeležbo na naroku”. Prav tako pa je bilo omenjeno, da izvedensko mnenje in odločba komisije ZZZS nista omogočala obtoženčevega sodelovanja na naroku vse do 20. novembra lani, od 1. 12. 2024 dalje pa v časovno omejenem obsegu. Ob tem je bilo dodano, da je bila predsednica senata s tem tudi seznanjena.
V pritožbi se je obtoženec izrecno skliceval na sodno izvedenstvo dr. Bojana Filipiča z dne 9. 9. 2024 za potrebe postopka Okrajnega sodišča v Mariboru, iz čigar mnenja je bila “razvidna začasna nezmožnost obtoženčevega sodelovanja v kazenskem postopku (najdlje) do konca novembra 2024”. Slednji je zatrdil, da je bila odrejena prisilna privedba na glavno obravnavo in da se je narok opravilo vedoč za nezmožnost obtoženca podati obrambo. Molk obtoženega se je ocenilo kot neugovarjanje ter privolitev v branje listin in v ostala procesna in materialna dejanja na tem naroku, pri čemer je v pritožbi navedeno, da to ne drži, “ker bolezni ne gre enačiti s konkludenco”. Obtoženi je utemeljil nezmožnost sodelovanja na naroku, s tem ko je spomnil, da je bil na podlagi odločbe ZZZS z dne 9. 9. 2024 “začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 9. 2024 do 18. 10. 2024, ta status pa mu je bil 4. 11. 2024 podaljšan vse do 6. 12. 2024”.
Obtoženi ni bil zmožen sodelovanja
Pritožnik je povzel tudi izsledke izvedenskega mnenja dr. Filipiča in navedel, da “za sojenje in obsežno dokazovanje ni bilo postopkovnih pogojev, saj ni šlo za to, da obtoženi ne bi želel sodelovati, temveč za sodelovanje ni bil zmožen”. S korespondenco po e-mailih je bila sodišču javljena nezmožnost udeležbe na naroku. Prav tako je bila problematizirana kršitev pravice do obrambe, saj se obtoženec zaradi zdravstvenega stanja “ni mogel opredeliti do dokazov, izvedenih na glavni obravnavi 10. 10. 2024, s podatki obsežnih vsebinskih pripomb in pojasnil k izvedenim dokazom”.
Višje sodišče ni šlo v presojanje prisilne privedbe Radonjića na obravnavo 10. oktobra lani, je pa navedlo, da je vprašanje (ne)ustavnosti in (ne)zakonitosti odrejene prisilne privedbe obtoženca na narok za glavno obravnavo lahko predmet drugih odškodninskih postopkov zaradi zatrjevanega protipravnega odvzema prostosti. “Ne gre pa za bistveno procesno kršitev, ki bi imela relevanten pomen za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ter ki bi lahko bila predmet tega pritožbenega postopka,” so ob tem navedli.
Obtoženec mora biti tudi dejansko sposoben sodelovati v postopku
Po mnenju sodišča je pritožnik utemeljeno uveljavil obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, morala pa bi vplivati tudi na njeno pravilnost. “Kolikor je v vprašanju izvedba naroka za glavno obravnavo dne 10. 10. 2024, je treba izhodiščno pripomniti, da procesna oziroma razpravna sposobnost obtoženca kot zbir telesnih in duševnih značilnosti pomeni obtoženčevo dejansko sposobnost, da sodeluje v kazenskem postopku. Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi sama zase še ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku,” je izpostavljeno in dodano, da mora biti obtoženec tudi dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega kot s pasivnega vidika.
“Med drugim mora biti sposoben spremljati potek postopka (pasivni vidik sodelovanja), učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih in gradivu ter skrbeti za lastne interese (aktivni vidik sodelovanja),” je izpostavljeno in med drugim tudi dodano, da je “izvedba kazenskega postopka zoper tistega obtoženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku prvi odstavek 21. člena Ustave RS”. Da vprašanje razpravne sposobnosti služi kot jamstvo učinkovitega udeleževanja v postopku, pa izhaja tudi iz prakse ESČP.
Razpravna sposobnost v določenem trenutku obstaja ali pa ne
Sodišče je ocenilo, da je je zmotno in nenavadno stališče državnega tožilstva v izjavi z dne 20. 3. 2025, tj. da se psihiatrično izvedensko mnenje nanaša na drugo kazensko zadevo. “Zmotno zato, ker procesna (razpravna) sposobnost v določenem trenutku obstaja ali pa ne, tj. ne glede na to, za kateri kazenski postopek gre in pred katerim sodiščem,” pojasnjujejo in dodajajo, da je nenavadno, ker je sicer “državna tožilka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje (najprej) predlagala pridobitev mnenja dr. Filipiča, v pritožbenem postopku pa je, kot kaže, stališče spremenila (venire contra factum proprium)”.
Celjsko višje sodišče navaja, da ni “razlogov za dvom v strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja psihiatrične stroke”, ki je bilo izdelano za potrebe drugega kazenskega postopka. “Z zadostno stopnjo jasnosti ter tehtno argumentacijo sporoča, da je bil obtoženi (začasno) procesno oziroma razpravno nesposoben tudi na dan 10. 10. 2024, ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi opravilo zadnji narok za glavno obravnavo.” Navedli so, da to, da obtoženi ni podal pripomb na izpovedbe zaslišanih prič, “ni mogoče pripisati njegovi (postopkovno veljavni) odločitvi”. Enako pa velja za odsotnost ugovora zoper posredno branje listin in odsotnost podajanja (morebitnih) dokaznih predlogov. “Na ta način je prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je gotovo vplivala na zakonitost sodbe, saj obtoženec ni bil zmožen učinkovite participacije v postopku, lahko pa bi vplivala tudi na njeno pravilnost”, je zapisano v zaključku in dodano, da ugotovljena bistvena postopkovna kršitev ne more imeti drugačne posledice, kot je razveljavitev izpodbijane sodbe.
Ž. N.