Nekdanji državni tožilec in sodnik Boštjan Penko je pisal Zvjezdanu Radonjiću. V pismu je opisal, kako je država obračunala z njim na podoben način, kot v teh dneh obračunava z njim, in mu ponudil osebno podporo.
V pismu je zapisal, kako sta se naključno srečala na hodniku celjskega okrožnega sodišča – on “v civilu”, in sicer v spremstvu dveh policistov, Penko pa z odvetniško togo prek roke, natančneje pred stranko, ki jo je zagovarjal v kazenskem postopku. To počne že več kot šestnajst let – od takrat, kot sam trdi, je država obračunala z njim na podoben način, kot v teh dneh obračunava s Radonjićem.
Preberite še: Bo Evropska komisija ukrepala zoper sodne linče v Sloveniji?
Pravi, da je bilo rokovanje tisti četrtek, preden so ga vklenili v lisice, skoraj simbolno dejanje – izkaz zavezništva in medsebojnega spoštovanja, temelječega na vrednotah, ki jih delita kot bivša sodnika in človeka.
Penko je izpostavil, da nikdar ne bo pozabil svoje obtožbe, ko se je kot sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z imenom in priimkom podpisal in se s tem javno, argumentirano in odločno postavil v bran Penku, čeprav nista bila osebna prijatelja. Prav tako, razen notranjega čuta za prav in pravične ter pokončne osebne drže, Radonjića v to ni nihče silil ali ga nagovarjal.
Radonjić ne dovoli, da na njegovem sodišču kdorkoli “gunca afne”
Penko je poudaril, da se ne bo opredeljeval do očitkov, zaradi katerih se zagovarja na celjskem sodišču, saj jih pozna le pavšalno, torej iz poročanja medijev. Iz lastnih izkušenj kljub temu ve, da je bil kot sodnik pri utemeljevanju svojih stališč in sprejemanju procesnih odločitev pripravljen tudi prestopiti mejo pravnega formalizma, če bi bil prepričan, da je to treba storiti v smeri pravičnejše, pa tudi učinkovitejše rešitve spora. Tako kot predsednik DZ France Bučar tudi on v razpravni dvorani ni dovolil, da bi kdo “guncal afne”, zaznati je bilo mogoče le razliko v razmerju do marsikaterega sodnika, ki državnim tožilcem še vedno omogoča vzdrževanje dominantnega položaja, saj pri uveljavljanju avtoritete v celoti upošteva načelo enakosti strank v kazenskem postopku.
Sodnik stare šole
Penko je izpostavil, da se je večina sodnikov “stare šole” preselila na višja sodišča ali se upokojila, mizerne plače prvostopenjskih sodnikov pa ne spodbujajo prihoda najkompetentnejših in usposobljenih posameznikov v sodniške vrste. Kot je poudaril Penko, pisma ne piše iz političnih vzgibov, ampak gre za izraz podpore na osebni ravni, in sicer na podlagi dosedanjih izkušenj in občutkov, ki jih je doživel v stiku z Radonjićem – kot sodniški kolega, državni tožilec, odvetnik in nenazadnje kot človek.
Penko je zaključil, da so tudi njemu očitali naklepno krivično sojenje za nedostojno ravnanje. Radonjića sicer vidi kot drugačnega od drugih sodnikov, vendar še vedno kot sodnika z veliko začetnico, tj. kot pokončnega, odločnega, načitanega, poštenega in pravičnega. Prav zato verjame, da bo v sedanji stiski uspel ohraniti osebno integriteto, saj te bitke ne more izgubiti.
I. K.