Karl Marx je v svoji Bedi filozofije (1847) artikuliral tezo o odmiranju države. Država naj bi nehala obstajati po izvedeni komunistični revoluciji in uvedbi “resnične demokracije”, v kateri ne bi bilo več nasprotja med posebnimi koristmi posameznikov in splošno družbeno blaginjo. Državne birokratske in prisilne funkcije naj bi nadomestila kolektivna in decentralizirana uprava družbe. Kljub izvedenim komunističnim revolucijam država ni odmrla. Nasprotno, postala je revolucionarna diktatura proletariata, dejansko diktatura komunistične partije. Njene funkcije niso bile odpravljene, ampak so v socialističnih državah hipertrofirale. Ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu norost socializma postopoma kot zgled začela zamenjevati normalnost buržoazne države, so se nekdanje socialistične države soočile z dvema izzivoma, razdržavljenjem in predržavljenjem. Socialistične države so bile prešibke in premočne hkrati. Po eni strani niso opravljale osnovnih funkcij, ki jih državoznanstvo postulira, hkrati pa so posegale na področja, ki bistveno presegajo domeno njihovega delovanja.
Takšno, hipertrofirano oziroma izrojeno socialistično državo smo podedovali tudi Slovenci ob osamosvojitvi leta 1991. Naša država je bila izrazito šibka v izpolnjevanju osnovne funkcije, kot je vladavina prava, hkrati pa je bila na področju poseganja v gospodarstvo in z obsegom socialnih transferjev izrazito premočna. Po 27 letih samostojne Slovenije pa moram ugotoviti, da se stvari niso izboljšale. Nasprotno, šle so s slabega na slabše. Slovenija ni postala vitka država, je žrtev kontinuiranega institucionalnega onesnaženja. S tem mislim na neprestano ustanavljanje novih uradov, svetov, komisij, agencij, direktoratov, služb ipd., katerih edini namen je sinekura zaposlenih, k poslanstvu države in blaginji državljanov pa pripomorejo malo ali nič.
Ustanovljene so bile z oblastno samovoljo, brez preudarka o stroških in koristih njihovega delovanja. Kakšna je korist Zagovornika enakih možnosti, Urada Vlade RS za enake možnosti, Javnega zavoda Centra sodobnih plesnih umetnosti, Informacijskega pooblaščenca, Varuha človekovih pravic, Komisije za preprečevanje korupcije in stotine podobnih institucij? Je pravna varnost državljanov večja? So človekove pravice spoštovane? Je kriminala manj? Smo bolj kulturni? Imamo zaradi navedenih institucij priliv tujih investicij, višjo gospodarsko rast in posledično blaginjo? Moj odgovor − nič od tega. Imamo samo stroške, kar 168.183 zaposlenih v javnem sektorju in posledično 47,7-odstotni delež javne porabe v BDP. No, imamo pa nekaj bataljonov mavričnih borcev, ki za naš denar dosledno uveljavljajo multikulti agendo LGBT.
Najuspešnejše države so vitke, stroškovno učinkovite
Vse opisano je posledica dejstva, da Slovenci tudi po več kot četrt stoletja samostojnosti nismo rešili t. i. Benthamovega problema, kaj so in kaj niso naloge države. Zame je odgovor jasen − vse tisto, kar zagotavlja obstoj svobodne družbe. Tako je upravičeno poseganje države na področja zagotavljanja javnih dobrin, zaznamovanih z njihovo neizključljivo in netekmovalno naravo, v primerih naravnega monopola in eksternalij, ki jih trg ne more internalizirati. Teh funkcij je malo in ne presegajo bistveno Lasallovega koncepta države nočnega čuvaja. K temu lahko dodamo še socialno funkcijo države. A treba je jasno razločevati med omejeno socialno varnostjo na ravni minimalnega dohodka, ki omogoča preživetje in je zagotovljena vsem, in udejanjanjem socialne pravičnosti, ki zahteva obsežno državno prerazdeljevanje dohodka. Socialna in socialistična država nista sopomenki.
Povedano ne pomeni, da je imel Marx prav in da mora država umreti. Bog nas obvaruj anarhije. Slovenci potrebujemo močno državo, a njena moč naj bo osrediščena predvsem na razmeroma ozko področje vladavine prava. Sledimo uvidu Adama Smitha, ki pred dobrimi dvesto leti modroval, da država za dosego največje blaginje potrebuje zgolj razumno pravosodje in nizke davke, vse drugo pride samo od sebe. Ker nimamo ne enega ne drugega, bi za vzpostavitev vitke države potrebovali rdeč flomaster in politika, ki bi ga znal primerno uporabiti.
Bernard Brščič