Med množico imen in priimkov tistih, ki so se na bolj ali manj umazan način vpletli v največjo tragedijo 20. stoletja – drugo svetovno vojno z vsemi njenimi totalitarnimi ideologijami vred – bom tokrat izpostavil dve osebi. Prva je Fritz Verdnik, ki je bil doma iz Maribora. O njem na internetu ne boste izvedeli praktično ničesar, razen morda v člankih o mučencu, redovniku Frančiškovih manjših bratov Placidu Corteseju, ki je bil doma s Cresa in so ga nacisti umorili v Trstu. Domnevno je bil za njegovo naravnost strahotno mučeniško smrt odgovoren prav Verdnik, ki je umrl šele leta 2002 v Salzburgu. “Ivo Jevnikar ga je pred njegovo smrtjo obiskal, a Verdnikove ledeno mrzle oči so hladno in sistematično brisale dokumentirane trditve,” je leta 2009 v reviji Zaveza poročala Iva Srebotnjak.
Drugi, nekoliko bolj znan, je Odilo Globocnik (Globočnik), ki je bil rojen v Trstu, po očetu sicer Slovenec, vendar nemškutar. Bil je eden od najbolj znanih sodelavcev nacističnega ubijalskega stroja, po karakterju pa tako neobvladljiv, da se ga je bal celo razvpiti šef gestapa Heinrich Himmler. Po nekaterih podatkih naj bi bil Globocnik odgovoren za najmanj dva milijona pobitih Judov. Kljub temu ga v vročih diskusijah, povezanih s totalitarnimi režimi 20. stoletja, omenjajo zelo redko. Nekoliko pogosteje omenjajo generala Leona Rupnika in Lovra Hacina, ki sta bila funkcionarja v času okupacije (kljub temu da pri nas ni bilo marionetne države, kot sta bili denimo NDH ali Vichyjska Francija). Za ljubitelje revolucionarnih izročil tudi ta dva nista posebej zanimiva.
Povsem drugače pa je, ko se sproži diskusija o škofu Gregoriju Rožmanu, banu Marku Natlačenu, duhovniku Lambertu Ehrlichu, ekonomistu Cirilu Žebotu, pesniku Francetu Balantiču, duhovniku Filipu Terčelju, da ne omenjano umorjenih mladih Slovencev, kot sta denimo Lojze Grozde in Jaroslav Kikelj. Usode naštetih so bile sicer različne – Balantič je kot vaški stražar med partizanskim napadom zgorel v hiši, Ehrlich je bil skupaj z Viktorjem Rojicem zahrbtno umorjen, isti morilec (Franc Stadler Pepe) je umoril bana Natlačena in to kar v njegovem domu, morilec je bil oblečen celo v duhovnika. Terčlja so umorili, ko je bilo vojne že konec, Žebot, ki so mu prav tako obljubili smrtno kroglo v čelo, je emigriral. Škof Rožman tega ni želel storiti, vendar se vseeno takoj po koncu vojne ni več mogel vrniti s Koroške, režimski tisk je razširil laž, da je “pobegnil”, čemur danes verjame celo velik del katoliške javnosti. Za vse naštete je značilno, da “varuhi grala” vedno znova pobesnijo, kadar kdo vzame v bran vsaj enega od njih, ki so bili žrtve revolucije. Vedno znova se zavrti stara lajna z izdatno dozo preklinjanja na račun “sodobnih zagovornikov kolaboracije” in to samo zato, ker si je nekdo upal dregniti v zapovedano strukturno laž, na kateri temelji tudi indoktrinacija vseh sedanjih generacij.
Kaj nam to pove, če v obzir vzamemo molk revolucionarnih postreščkov v odnosu do Verdnika in Globocnika? Predvsem to, da komunistični režim skupaj z vsem njegovim nasledstvom v resnici nikoli ni gojil pristnega odklanjanja nacizma in fašizma. Krokodilje solze, ki jih sodobni “rdečezvezdaši” vsako leto pretakajo zaradi holokavsta, dobijo naravnost groteskno razsežnost, ko v javnost pljuskne pravcati val sovraštva do Izraela in Judov, ki ga čutijo levičarski ljubitelji Hamasa. Komunistični režim je labilne ljudi naučil sovražiti predvsem tiste, ki nikoli niso bili pravi okupatorjevi sodelavci, saj je vedno potreboval predvsem uslužne “bicikliste”, ki po dikciji Borisa Kidriča “upogibajo hrbet in pritiskajo navzdol”. Ti so “sprogramirani”, da vedno branijo komunistično “resnico” in nikoli ne bodo razumeli, da je izsiljena domobranska prisega na bežigrajskem stadionu življenja reševala in ne pogubljala. Tudi zato je bilo toliko žaljivih odzivov na povsem legitimno izraženo mnenje prof. dr. Žige Turka o domobrancih, in sicer pred nekaj meseci. Ti odzivi nimajo povezave z razumom, ampak so plod programirane “mitomanske nestrpnosti” in satanističnega duhovnega suženjstva, ki ne prenese resnice.
Jasno je, da tovrstni “mitomanski konstrukti” služijo predvsem vzdrževanju “primernega” javnega mnenja in legitimizaciji naslednikov vzporednega mehanizma, ker se avtorji teh konstruktov globoko v sebi zavedajo moralnega kapitala protirevolucije. Vseeno to še naprej zlorabljajo. Na srečo se je pomladni (desni) tabor naučil vsaj tega, da tem ideološkim provokacijam ne naseda več.
Gašper Blažič