Na referendumu je Golobova vlada dobila zgodovinsko politično klofuto. Zakon o privilegiranih pokojninah je bil zavrnjen s tako večino, da je novinarka RTV Slovenija Manica Ambrožič najprej verjela, da se je zgodila napaka, ko je videla rezultate. Slovenci so volili kot Švicarji: ekonomsko konservativno, za manj države, davkov in privilegijev. Na teh krilih je zdaj čas, da desna koalicija v nastajanju začne platformo, ki bo temeljila na okrevanju zavoženega gospodarstva. Je čas za “drugo Švico?”
Zaskrbljujoče številke
Zadnji dve leti neprestano poročamo o zaskrbljujočih podatkih, ki kažejo, da je slovensko gospodarstvo v močnem krču. Čeprav še nismo dosegli meje, na kateri bi se začela pomembno nižati brezposelnost, je treba poudariti, da se je kljub finančni krizi, ki se je pojavila leta 2007, pravi padec števila zaposlenih zgodil leta 2009, torej dve leti pozneje.
Na kaj nakazujejo podatki? Industrijska proizvodnja je v evrskem območju lanskega maja na mesečni ravni beležila rekordni upad, in sicer za kar 7,3 odstotka, kar je največ med članicami Unije. V celotni EU se je sicer zmanjšala za samo 0,8 odstotka.
Tudi na polletni ravni ni bilo nič bolje. Vrednost industrijske proizvodnje je bila letos od januarja do junija za 2,9 odstotka nižja kot v enakem obdobju lani. Skupni prihodek od prodaje v industriji se je znižal za odstotek, prav tako se je posledično zmanjšalo tudi število prostih in zasedenih delovnih mest. Kaj se torej dogaja?
Kaj povzroča deindustrializacijo?
Stranke, ki so po volitvah sestavile koalicijo, so že pred volitvami napovedale vojno gospodarstvu. Napovedale so nižje plače, višje davke, več regulacije in zapravljanje javnega denarja za distopično zeleno agendo.
Pri tem se dodatna obremenitev plač še ni ustavila – vlada je neto plačo obremenila še s 35 evri “ukinjenega” dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in dodatnim prispevkom za dolgotrajno oskrbo (en odstotek za zaposlene, dva odstotka za s. p.). Hkrati obljublja še obdavčitev regresa, prevoza na delo, socialnih prispevkov in nagrad za uspešnost. Prihaja pa še dodatna obremenitev, povezana z dolgotrajno oskrbo.
Gorenšček za Bloomberg poudarja, da se podjetja ne soočajo toliko z zmanjšanjem naročil, temveč jih – z drugimi gospodarskimi sektorji vred – pestijo visoki stroški obratovanja. Prav zato ga veliko bolj skrbi nekonkurenčno poslovno okolje, saj je mogoče, da bodo domače gospodarstvo čez rob krize pahnili prekomerni stroški dela. K temu je treba prišteti še podražitve električne energije in velike birokratske obremenitve. Gorenšček ob tem dodaja, da smo bili znani po cenejši vrednosti elektrike, predvsem v primerjavi z Nemčijo, vendar je ta čas minil. To se je zgodilo povsem po nepotrebnem – monopolist GEN-I večino elektrike odkupuje od domače jedrske elektrarne po smešnih cenah, kljub temu pa uvoz zaradi napačnega predvidevanja bodočih cen elektrike predstavlja pomemben del dobave električne energije.
Padec tudi na lestvici ekonomske svobode
Kazalnik, ki prav tako opozarja na vojno slovenske vlade z gospodarstvom, je padec Slovenije na indeksu ekonomske svobode, ki jo potrjuje ameriška fundacija Heritage Foundation. Na omenjenem indeksu smo v enem letu (2023) padli za pet mest. Na lestvici inovativnosti nazadujemo, na lestvici inflacije smo na zadnjih mestih. Podobno velja za lestvico konkurenčnosti.
Levičarji ne razumejo ekonomije
Odrast je tukaj, prav tako nižanje življenjskega standarda državljanov. Na eni strani stranka Levica, ki predstavlja ideološki pogon trenutne koalicije, pozdravlja odrast, saj izhaja iz predpostavke, da gospodarska rast ni zaželena. Njeni predstavniki menijo, da povzroča neenakost in onesnažuje okolje. Na drugi strani je gospodarstvo, ki berači za davkoplačevalski denar, kar je prav tako neustrezen pristop. Mahle je namreč v istem članku opozoril, da gospodarstvo potrebuje pomoč – predvsem podjetja, ki ohranjajo proizvodnjo. Seveda davkoplačevalsko pomoč. Torej je država med dvema ognjema – na eni strani leva politika, ki želi odrast, na drugi strani gospodarstvo, ki odrasti ne obsoja, ampak pričakuje, da bo država odrast financirala z davkoplačevalskim denarjem. Zmagovalcev v takšni igri ni – razen skrajne levice, ki čaka revolucijo.
Tu pa nastopi rezultat včerajšnjega referenduma in up, da se Slovenci prebujamo. Ker smo včeraj glasovali za to, da se ne strinjamo s tem, da država posega v mikropore našega življenja in denar redistributira med svojo elito, daje misliti, da smo morda pripravljeni na politiko ekonomskih reform.
Je čas za “drugo Švico”?
Volivci so zdaj političnim strankam na desni dali “licenco za reforme”. Referendum – kot vsak referendum do zdaj – ni bil le o dejanski temi referendumskega vprašanja, ampak širše ideološko vprašanje o tem, kako je z državo treba upravljati. Skoraj tri leta golobizma na 25 let leve podlage je državo pripeljalo v položaj, kjer nas že prehitevajo vzhodnoevropske države in zvonijo vsi ekonomski alarmi. Recept velike keynesianske države, visokih davkov, visoke javne porabe, centralno-planskega gospodarstva z močno državno letniško vpletenostjo se je globalno gledano izpel. V Sloveniji pa smo le malce počasni z dohajanjem trendov. A tudi ta trend bomo očitno ujeli.
Naslednja vlada se mora torej posvetiti tistemu, kar je ta vlada zatirala: ekonomski svobodi. To je posredno že napovedal prvak opozicije Janez Janša, ko je obljubil, da bo naslednja desna vlada odpravila škodljive zakone, ki omejujejo ekonomsko svobodo podjetij in posameznikov (omejitve oddajanja AirBNB, razveljavitev zakonodaje, ki bi omogočila prihod spletnih ponudnikov prevoza, kot je npr. Uber, razveljavitev zakona, po katerem morajo delodajalci voditi evidence prisotnosti itd).
Referendum pa je dal desnici vstopnico za bolj radikalne posege: zopet se lahko začnemo pogovarjati o privatizaciji, ki je zadnjih deset let postala skoraj prepovedana beseda. Razmislimo lahko o enotni davčni dohodninski stopnji ali socialni kapici. Trend nemogočih cen stanovanj in hiš lahko prekinemo z ničelnim davkom na najemnine ter liberalizacijo trga gradenj (hitrejše in lažje pridobivanje delovnih dovoljenj tako za posameznike kot za podjetja). Vse to so bile stvari, o katerih se je bilo pred nedeljskim referendumom nesmiselno pogovarjati, danes pa se pravila pišejo na novo. Lahko Slovenija postane druga Švica? Morda – če začnemo razmišljati tako kot Švicarji. V tem referendumu smo že začeli. Zdaj je treba le nadaljevati.
Kaj Švica sploh je?
Slovenci se že od leta 1990 pogovarjamo o Švici kot o idealu. A kaj sploh je Švica? Kakšno ideologijo zasleduje? Kakšne vrednote podpira? Švica je brezkompromisni neoliberalizem. Njena javna poraba je najmanjša v vsej Evropi (okrog 35 odstotkov BDP, medtem ko večina evropskih držav lebdi okoli 50 odstotkov).
Davki so nizki, indeks ekonomske svobode je med najvišjimi na svetu. Zdravstvo je mešanica javnega in zasebnega, kjer tudi zasebne inštitucije izvajajo javne zdravstvene storitve. Država je odprta do tujih investicij, večino znanih švicarskih podjetij ima tuje kapitalske partnerje. Smo dovolj pogumni za takšno vizijo? Za konkretne, ne le za kozmetične posege? Naslednja desna vlada ima vso možnost, da vsaj poskusi.
Mitja Iršič