V zadnjem času se v medijih zelo pogosto pojavlja beseda »lobiranje«. Ker tudi mnogi novinarji tega pojma ne razumejo pravilno, je prav, da se natanko razčisti, kaj lobiranje sploh je in kako je natančno opredeljeno ter postavljeno v zakonske okvire.
Lobiranje se imenuje izvajanje vplivanja, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno in v interesu neke interesne organizacije. V bistvu gre pri lobiranju za izražanje in zastopanje posameznih interesov tako posameznikov in skupin kot organizacij ter tudi za vplivanje na odločevalce pri odločanju o teh interesih.
Lobiranje vključuje več kot le prepričevanje zakonodajalcev oziroma drugih odločevalcev. Strokovni lobisti raziskujejo in analizirajo zakonodajo ali zakonodajne predloge, se udeležujejo razprav in izobražujejo vladne uradnike in podjetnike o pomembnih vprašanjih. Lobisti morajo imeti močne komunikacijske spretnosti in znanje o zakonodajnem procesu ter npr. o industriji ali organizaciji, ki jo zastopajo (torej ustrezno vsebinsko znanje). Pri lobiranju se prekrivajo tri ravni: zakonita, legitimna in etična. Zakonito lobiranje pomeni spoštovanje zakona; legitimno pomeni upoštevanje določil etičnih kodeksov združenj lobistov; etično pa upoštevanje družbenih interesov.
Torej, če razumemo lobiranje kot stalen ali trajen in neposreden poskus vplivanja na procese odločanja, hkrati pa se upoštevajo načela, navedena v prejšnjem odstavku, potem lahko razumemo, kako pomembna je ustrezna zakonodaja, ki ureja lobiranje, in kako pomembno je, da se ta zakonodajo ustrezno spoštuje.
V Sloveniji je lobiranje določeno v ZIntPK: »Lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.«
Slovenija ima pri uokvirjanju lobiranja dve težavi. Prva je, da ima ZIntPK glede lobiranja še vedno nekaj pomanjkljivosti (mislim, da bi bilo treba lobiranje podrobneje urediti v posebnem zakonu), druga pa je, da Združenje za zakonito lobiranje Slovenije vodi človek, ki mu integriteta in transparentnost nista ravno domači (predstavlja se kot pravnik, pa še nihče ni videl njegove diplome, zaradi malverzacij je moral tudi odstopiti kot predsednik Karate zveze Slovenije).
Pa vendar, ne glede na to, da je lobiranje v ZIntPK dokaj ohlapno opredeljeno – opredeljeno in uokvirjeno vendarle je. Vse, kar izstopa iz teh okvirov in samo sebe imenuje »lobiranje«, pa ni lobiranje, pač pa preprosto KORUPCIJA.
Ddr. Štefan Šumah