“Žrtve komunističnega nasilja do leta 1943 so bili izključno civilisti, šele od takrat naprej pa so bili med žrtvami tudi pripadniki vaških straž, ki so se organizirali zaradi izredno slabega zagotavljanja varnosti s strani italijanske vojske in čedalje hujšega nasilja s strani komunistov,” je o revolucionarnemu nasilju v Ljubljani med drugo svetovno vojno dejal zgodovinar Damjan Hančič.
Študijski center za narodno spravo in Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja sta v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa priredila predstavitev knjige Revolucionalno nasilje v Ljubjani 1941–1945 zgodovinarja in raziskovalca Damjana Hančiča, ki je o revolucionarnem nasilju v različnih delih Slovenije med drugo svetovno vojno napisal že štiri knjige. To delo je še posebej pomembno, saj opisuje izvor revolucionarnega nasilja, ki se je začelo v Ljubljani in se nato širilo po drugih slovenskih pokrajinah.
Gre za tisto nasilje, ki so ga – s popolno podreditvijo političnim ciljem in s ciljem nasilnega prevzema oblasti – izvajale vojaške skupine pod vodstvom komunistične partije nad civilnim prebivalstvom.
Civiliste so pobijali na zahrbten način
Hančič se je osredotočil na nasilje, ki se je med drugo svetovno vojno dogajalo znotraj okupirane Ljubljane in bližnje okolice. V delu opisuje organizirano delovanje komunističnih enot službe KOS, ki so načrtno pobijale civiliste, medtem ko so redne partizanske enote izvajale nasilje bolj v okolici Ljubljane. V knjigi so opisani konkretni primeri atentatov, naveden je tudi seznam žrtev in nekaterih krvnikov.
Še posebej je avtor poudaril, da so bile “žrtve komunističnega nasilja do leta 1943 izključno civilisti, šele od takrat naprej pa so bili med žrtvami tudi pripadniki vaških straž, ki so se organizirali zaradi izredno slabega zagotavljanja varnosti s strani italijanske vojske in čedalje hujšega nasilja s strani komunistov”.
Na seznamu za odstrel vsi, ki niso bili komunisti
Hančič je med žrtvami nasilja našel tudi številne dokaze o pobojih partizanov, ki so zaradi hude zime želeli prezimiti doma, vendar so v komunističnem vodstvu to označili za nezaželjeno in samovoljno obnašanje, ki so ga kaznovali s smrtjo. Sicer pa so bili med žrtvami katoliki, liberalci in drugi politični nasprotniki; Primorci, ki so prišli v Ljubljano zaradi znanja italijanskega jezika; ženske, ki so se zapletle v ljubezenska razmerja z Italijani; obrtniki in delavci na terenu, orožniki ter številni drugi.
Streljali so tudi podpornike OF
Prva znana žrtev revolucinarnega nasilja je bil policijski stražnik Jožef Sušnik, ki ga je na domu pred njegovo hčerko umoril komunist in pripadnik KOS-a. Razlog za zahrbten umor je bil v njegovi trdni zavezanosti slovenstvu in dejstvu, da se ni želel priključiti osvobodilni fronti.
Med poznanimi in odmevnimi likvidacijami je tudi nasilna usmrtitev Jerneja Černeta iz ugledne podjetne družine, ki je vodila Hotel Štrukelj – sedanji City hotel. “Partizani so ga ubili blizu Stične, njegova smrt pa je med ljudmi sprožila izjemno negativen revolt proti partizanskemu boju, saj je bil Černe med drugim tudi aktivni podpornik OF,” je še izjavil Hančič.
M. P.