Evropska poslanka Romana Tomc je bila na zadnjem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu poročevalka o izvajanju Pobude za zaposlovanje mladih, njen nastop pa je tudi v evropskih medijih vzbudil veliko pozornosti. Tako je odmevni in zelo brani spletni portal EURACTIV.com s Tomčevo objavil daljši intervju z naslovom “Poslanci: Kršitev delovnega prava v okviru Pobude za zaposlovanje mladih je nesprejemljiva” (https://www.euractiv.com/section/economy-jobs/interview/mep-violation-of-labour-laws-under-youth-employment-initiative-is-unacceptable/), ki ga v prevodu objavljamo v celoti.
V nekaterih državah članicah so bili mladi zaposleni po mesec ali celo manj v okviru Pobude za zaposlovanje mladih, ki jo financira EU, in to je napačno sporočilo, ki ga ne bi smeli dopuščati, je v intervjuju povedala evropska poslanka Romana Tomc za EURACTIV.com. Romana Tomc je slovenska članica desno-sredinske skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu.
Intervju je opravila s Sarantisom Michalopoulosom, novinarjem portala EURACTIV, pred glasovanjem o implementacijskem poročilu o izvajanju Pobude za zaposlovanje mladih v državah članicah, o čemer so poslanci glasovali v četrtek, 18. januarja, na plenarnem zasedanju v Strasbourgu.
Kakšni so splošni zaključki izvajanja Pobude zaposlovanja mladih? Je parlament zadovoljen s prizadevanji držav članic?
Sprva je pomembno, da vemo, kaj Pobuda za zaposlovanje mladih pravzaprav je. To je finančni paket za ukrepe, ki so jih države članice pripravile zato, da so lahko črpale evropska sredstva, namenjena za reševanje brezposelnosti mladih. Zato bi se morali, ko ocenjujemo uspešnost pobude, vprašati, kako ambiciozne so bile države članice pri izvedbi ukrepov in implementaciji Pobude. Odgovor se seveda razlikuje od države do države. Finska je bila zagotovo zelo uspešna, na žalost nekatere južne države malce manj. Glavni zaključek poročila je, da smo poslanci izrazili tako politično kot tudi finančno zavezo k nadaljevanju Pobude za zaposlovanje mladih, na način, da ta postane bolj stabilen, ciljno usmerjen instrument. Poudarili smo potrebo po učinkovitejšemu doseganju mladih, ki niso vključeni v izobraževanje, usposabljanje ali niso zaposleni (torej neaktivnih mladih, ki jih v poročilu imenujemo NEETs). Na tej točki naj omenim, da je ključnega pomena to, da države članice odigrajo svojo vlogo, in sicer z učinkovitimi ukrepi, z dojemanjem Pobude za zaposlovanje mladih kot dodatnega instrumenta in s potrebnimi reformami izobraževalnega sistema, predvsem zato, da se prepreči neusklajenost veščin na trgu dela. Le s celostnim pristopom se bodo mladi lahko trajnostno vključili na trg dela. Menim, da je Parlament predlagal načine za izboljšanje Pobude in upam, da bodo v prihodnje države članice lahko predstavile boljše rezultate.
Kako lahko EU obravnava pomanjkanje zanesljivih podatkov o izvajanju takšnih pobud?
Prva evalvacija izvajanja Pobude je pokazala, da je še veliko težav, ki jih bo treba v prihodnosti odpraviti. Vsi ti izzivi so navedeni tudi v poročilu Računskega sodišča in pa seveda tudi v mojem poročilu. Vsaka država bi morala v prihodnje zagotoviti, da se podatki o rezultatih pobude dosledno spremljajo, saj v nasprotnem primeru evalvacija ni mogoča. Glavno sporočilo pa je kljub temu to, da moramo s pobudo nadaljevati, vendar moramo pri tem postati boljši, tudi kar se tiče zbiranja podatkov.
V svojem poročilu ste poudarili: “Jamstvo za mlade mora biti prvi korak k oblikovanju na pravicah temelječega pristopa.” Kako bi to lahko dosegli v državah, ki jih je kriza prizadela in kjer razmere na trgu dela ne ustrezajo povprečnim standardom EU?
Ta odstavek je sicer še vedno na nitki, saj bomo prav o tem odstavku še naknadno glasovali v četrtek. Zato moramo počakati na končno besedilo. Pristop, ki temelji na pravicah, v realnosti pomeni, da imajo mladi določene standarde tudi, ko gre za vsebino njihovih pogodb, in verjamem, da je to povezano tudi s spornim vprašanjem “kakovostne ponudbe za delo”. V nekaterih državah so bili primeri, ko so bili mladi v okviru Pobude zaposleni za mesec dni ali celo manj. To ne bi smel biti primer prakse, zlasti ne, če ga financira EU. V teh primerih bi poslali mladim napačno sporočilo. Čeprav se povsem strinjam z vami o posledicah krize in o težkih razmerah na trgu dela, zato se moramo soočiti tudi z rastjo netipičnih oblik zaposlovanja. Ko gre za pobudo, moramo zagotovo nasprotovati vsakim kršitvam delovno-pravne zakonodaje.
Kljub številnim pobudam za povečanje zaposlenosti je beg možganov, predvsem ko gre za mlade, očitno še vedno odprta rana za EU. Poleg tega je le malo držav povezalo zaposlovanje z izobraževanjem. Ali so to znaki, da enotni trg EU še ni delujoč?
Položaj na trgih dela je težak, večina držav pa se sooča z neusklajenostjo med ponudbo znanj in povpraševanjem po njih. Povezovanje zaposlovanja z izobraževalnim sistemom bi zato morala biti temeljna reforma v vsaki evropski državi. Enotni trg je eden izmed največjih dosežkov EU. Toda, če smo iskreni, enoten trg prinaša tudi izzive, na katere še nismo našli odgovora. Ti izzivi izhajajo iz štirih osnovnih svoboščin, zlasti ko gre za prosto gibanje ljudi. Posledica nekoga, ki dela v tujini, za državo ni samo beg možganov, ampak tudi vprašanje socialnih pravic, kot so na primer pokojninske pravice, nadomestila za brezposelnost, otroški dodatki itd. Zaradi tega menim, da je enotni trg še v nastajanju.
EU je poudarila potrebo po podpori t. i. NEET (mladih, ki niso zaposleni, v izobraževanju ali v usposabljanju). Vendar je izraz v mnogih državah še vedno neznan, kar pomeni, da je ta problem prezrt. Ali si države članice zatiskajo oči pred tem pojavom oziroma ali jih institucije EU ne morejo prepričati o hudih posledicah neaktivnosti za družbo?
Naj najprej omenim, da je 16 milijonov mladih, ki niso bili niti zaposleni niti vključeni v izobraževanje ali usposabljanje (NEET), vključenih v ‘’Shemo jamstva za mlade’’ (YG), Pobuda za zaposlovanje mladih (YEI) pa je zagotovila neposredno podporo več kot 1,6 milijona mladim v EU. Res je, da države članice niso vložile dovolj truda, da bi dosegle neaktivne mlade (NEET). Neaktivni mladi predstavljajo velik problem prav zato, ker ko nekdo postane neaktiven, to največkrat vodi v dolgotrajno brezposelnost. Irska je bila država, ki se je s tem izzivom spopadla zelo pametno, saj je svojim državljanom ponudila denar v primeru prijave brezposelnosti. Z registracijo so dobili zanesljive statistične podatke o odstotku neaktivnih mladih (NEET) v svoji državi. Ko so jih identificirali, so lahko izvedli ciljno usmerjene ukrepe. To bi moral biti prvi korak za doseg neaktivnih mladih. Ne verjamem, da si države zatiskajo oči. Menim, da niso imele dovolj časa za izvedbo potrebnih raziskav in za pripravo ustreznih reform. Države so preprosto uporabile evropska sredstva za ukrepe, ki so jih, v okviru nacionalnega financiranja, izvajale že pred obstojem Pobude za zaposlovanje mladih.
Kako vidite vlogo civilne družbe, zlasti mladinskih organizacij, pri spremljanju različnih pobud za zaposlovanje, je to del pristopa od spodaj navzgor (‘’buttom-up approach’’)? Menite, da imajo mladinske organizacije dejanski vpliv?
Vpletenost mladinskih organizacij v izvajanje pobude se seveda razlikuje od države do države. Ponekod zagotovo drži, da mladinske organizacije niso dovolj vključene in da lahko govorimo o pomanjkanju pristopa “od spodaj navzgor”. To drži za večino primerov. Na primer v Sloveniji, v moji državi, so bile mladinske organizacije močno vključene v proces izvajanja pobude. V poročilu sem omenila odsotnost mladinskih organizacij v samemu procesu tudi zato, da bodo države članice v bližnji prihodnosti to izboljšale.
C. Š.