Slovenski politično-medijski centri so v svojem jedru antisemitsko in antizahodno nastrojeni, zato je jasno, da so v zvezi z dogajanjem na Bližnjem vzhodu bolj naklonjeni iransko-teokratski strani kot pa strani izraelskega liberalizma. Tako je bilo pri vojni v Gazi, še bolj jasno pa je to pri intervenciji v Libanonu, kjer se Izrael bori proti večglavi hidri iranske teroristične skupine Hezbolah.
Epicenter takšnega enostranskega poročanja je RTV Slovenija – seveda tesno usklajenega s trenutno levo politično elito, katere najvišji predstavnik v stilu Brežnjeva s pestjo udarja po govorniškem odru OZN, strastno brani iranski fašizem in Izraelu odreka pravico do obrambe.
Reden gost oddaj na RTV Slovenija in portalu MMC je Iztok Šterbenc, profesor na Fakulteti za menedžment – kjer uči na katedri za politologijo, sociologijo, komuniciranje, etiko in kulturologijo v menedžmentu – sicer komično pristranski komentator, znan po svojih protizahodnih stališčih, ki nekako pooseblja svetovni nazor globalne protizahodne levice, ki za vsak konflikt na svetu vidi razlog v intervencijah zahoda in njegovih zaveznikov (tudi Izraela).
Tudi tokrat je prišel na MMC, spletni portal RTV, ki tudi v vesolju RTV Slovenije velja še za bolj skrajno izpostavo skrajno levega medija, kjer je zagovarjal absurdno tezo, da želi Izrael “sprovocirati” Hezbolah. Šterbenc si je s halucinacijami o deradikaliziranem spravnem Iranu in Hezbolahu, ki ju provocira militantni Izrael, zaslužil naslovnico našega osrednjega javnega medija. Poglejmo, kaj je povedal.
Hezbolah ni teroristična organizacija, ampak “gibanje”
Podobno kot MMC tudi Šterbenc o Hezbolahu govori kot o “gibanju”, ne kot o teroristični organizaciji, ki nediskriminatorno pošilja rakete nad Izrael in načrtno pobija civiliste ter tudi slavi smrt izraelskih otrok. Po njegovem “Izrael sproža cikle eskalacije oz. neko širšo vojno eskalacijo.”
Več napadov Izraela, a le zato, ker je Izrael bolj učinkovit pri zadevanju tarč
Šterbenc uporablja učinkovito taktiko globalne levice, ko omenja, da je več napadov s strani Izraela kot pa Hezbolaha, saj pri tem spretno spregleda, da teroristična organizacija na ozemlje Izraela od 7. oktobra lani vsak dan pošilja salve raket, ki pa ne zadenejo svojega cilja zaradi robustne izraelske obrambe. Če bi vsaka zadela cilj, bi danes Izrael bil kot Dresden po drugi svetovni vojni.
Šterbenc o pacifistih iz Hezbolaha, ki so obljubil mir
Šterbenc trdi, da je 16. septembra izraelska vojska za vojni cilj razglasila vrnitev izraelskih državljanov na njihove domove v severnem Izraelu, ne da bi hkrati ustavila vojaške operacije v Gazi, čeprav je Hezbolah večkrat poudaril, da bo prenehal izstreljevati rakete v trenutku, ko bo Izrael prenehal napadati Gazo, s tem pa naj bi “jasno pokazala, da si želi eskalacijo.”
Gre seveda za popolnoma absurdno trditev – talcev ne bodo dobili nazaj, če ne napadejo tistega, ki talce drži: to pa je teroristični kult smrti Hamas. Če izraelska vojska preneha nalade v Gazi, so talci privzeto že mrtvi, hkrati pa lahko le čaka, kdaj se bo zgodil naslednji 7. oktober, saj je Hamas jasno povedal, da je edina sprejemljiva opcija za mir ta, da Izrael kot država neha obstajati.
“Gibanje” naj bi imelo v Libanonu široko šiitsko podporo – jo ima res?
Šterbenc pravi, da Hezbolah ni premagan, ker gre za gibanje, ki je vpeto v šiitsko skupnost Libanona. Hezbolah je tudi geostrateško močno premišljeno gibanje, ki je v svojih načrtih vsekakor računalo na to, da jim lahko Izrael pobije dobršen del vojaških voditeljev, zato je tudi predvidelo možnost zamenjav za ubite voditelje. Pozablja, da je gibanje povsem uvoženo s strani Irana in da tudi med šiitskim prebivalstvom Libanona ne uživa več popolne podpore tudi po tem, ko je eksplozija v bejrutskem pristanišču pred nekaj leti pokazala, da iransko plasirani oblasti ni niti najmanj mar za običajne ljudi Libanona, ampak so njihove finančno-investicijske namere usmerjene predvsem v večni spopad z Izraelom in sunitskimi arabskimi državami.
Hezbolah bi se umaknil, če bi se Izrael umaknil iz Gaze – bi se res?
Gre še za bolj absurdno trditev od tiste, da bi Hezbolah prenehal raketirati, če bi se Izrael umaknil iz Gaze. Teroristična skupina Hezbolah ima identični cilj kot Hamas – vojaški spopad z Izraelom in prenehanje obstoja judovske države. To ponavljajo v vsakem nastopu pred kamerami. Očitno jim Šterbenc ne verjame.
Kaj si torej v resnici želi Hezbolah? Ubiti teroristični vodja Hasan Nasralah je večkrat obljubil, da bo uničil Izrael. “Je agresivna, nezakonita in nelegitimna entiteta, ki nima prihodnosti v naši deželi,” je dejal leta 2005. “Njegov cilj se kaže v našem motu ‘Smrt Izraelu’.”
Hezbolah je tudi jezno grozil, da bo uničil “hegemonijo” ZDA na Bližnjem vzhodu. Vojaško krilo je povezano s smrtonosnimi napadi na dve veleposlaništvi ZDA in vojašnice mirovnih sil marincev v Libanonu ter ameriške tarče v Kuvajtu in Savdski Arabiji.
Zakaj jim torej ne verjame na besedo, da želijo uničiti Izrael? Morda zato, ker po neki bizarni logiki trdi obratno: da se Izrael pripravlja na popolno uničenje Libanona in da bo povzročil “skrajno trpljenje libanonskega prebivalstva”, kar Šterbenc opaža že zdaj, saj tisoče ljudi z juga Libanona beži proti severu.
Kako se vojne loteva Izrael in kako Hezbolah
Poglejmo, kako se te vojne lotevata Hezbolah in Izrael: Hezbolah cilja civilne objekte, kjer je cilj čim več smrtnih žrtev (kar konec koncev počne vsaka teroristična organizacija). Kaj pa Izrael? Z napadi pagerjev je poskrbel za najbolj ciljani napad v zgodovini vojskovanja – še nikoli v aktivnih spopadih ni bilo ubitih tako malo ljudi. Tudi ko raketira cilje v Libanonu, so ti potrjene vojaške tarče, pri tem pa ljudi prej opozori, naj področje zapustijo. Resnica je torej povsem obratna od bizarnih trditev Šterbenca: Izrael počne vse, da bi zaščitil libanonske civiliste, Hezbolah pa počne vse, da bi ubil in poškodoval čim več izraelskih civilistov.
Šterbenc nadalje čebuli, da so spopadi posledica tega, da “skrajno desničarska vlada pod vodstvom Benjamina Netanjahuja” nadaljuje spopade, ker lahko po njegovem mnenju obstane na oblasti zgolj v času vojne, in ker v Gazi počasi zmanjkuje vojaških ciljev, mora zato odpreti novo fronto. Na kaj pozablja? Tudi če bi bila na oblasti leva vlada, se samoobramba Izraela ne bi končala. Nekateri politiki na levi so prepričani celo, da je Netanjahujeva vlada premalo odločna in učinkovita pri eliminaciji ciljev v Gazi in Libanonu. Vojna pa trenutni izraelski vladi prej škoduje kot koristi – Netanjahu je na oblast prišel v času miru iz razlogov, ki imajo več skupnega z nepriljubljenostjo in nesposobnostjo prejšnje leve vlade, kot pa s tem, da bi predstavljal militarizem.
Šterbenc halucinira o hegemoniji Izraela na Bližnjem vzhodu
Šterbenc pa ne popušča – pravi, da je Iran “s svojimi zavezniki, med katerimi je najpomembnejši Hezbolah, v to skupino pa spadajo tudi jemenski hutijevci in proiranske šiitske milice v Iraku, še edina stvarna prepreka popolni izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu, zato ga mora Izrael oslabiti, da pa bi ga lahko oslabil, pa mora najprej uničiti ali močno oslabiti Hezbolah.”
Na Bližnjem vzhodu je 420 milijonov muslimanov, v Izraelu 9,8 milijonov prebivalcev, od tega 7,2 milijona Judov in 2 milijona Arabcev. Izrael je zadnja oaza zahodnega liberalizma in demokracije na teokratsko-despotskem Bližnjem vzhodu. Skoraj vsaka arabska država si ga želi na glas ali na tiho uničiti. O kakšni “hegemoniji” govori Šterbenc, vesta le on in Stvarnik. Izrael je sicer gospodarsko izredno močna država, a to nima nobene veze z njegovim vplivom v regiji, kjer se spopadata predvsem sunitska in šiitska različica islama, medtem ko je judovska država nekakšen stranski igralec, ki si želi le preživeti in živeti običajno zahodno življenje prosperitete in prostotržnosti.
Po “hegemonski” Šterbenčevi teoriji zarote se želi Izrael “od samega svojega začetka dokopati do vodnih virov reke Litani na jugu Libanona in edina ovira temu je Hezbolah.”
Torej Šterbenc javno in brez vsakega dokaza trdi, da Izrael ne želi le iztrebiti Hezbolaha, ampak okupirati Libanon in ga priključiti Izraelu – težko si je drugače razlagati njegove besede. Seveda Izrael nima nikakršne motivacije niti resorsev okupirati ozemlje suverene arabske države, saj mu njena največja zaveznica ZDA z levo vlado gleda pod prste že ko se brani pred terorizmom. Gre za povsem nore trditve brez vsakih konkretnih dokazov ali pa vsaj indicev, da bi lahko bile resnične.
“Premišljeni” Iran in Hezbolah se želita deradikalizirati, Izrael tega ne pusti
Najbolj bizarno misel je profesor prihranil za konec. Trdi, da hoče Izrael ustaviti deradikalizacijo Hezbolaha in Irana, ki sta se v zadnjih letih očitno deradikalizirala in ne govorita več o uničenju Izraela. To Izraelu ne ustreza in želi s to eskalacijo znova radikalizirati tako Hezbolah kot Iran, meni Šterbenc. Po njegovem je Iran “premišljena država”, ki se ni odzvala na atentat na vodjo Hamasa Hanijo. Cilj Irana naj bi bil predvsem izboljšati ekonomsko stanje v državi, saj naj bi se zavedali, da je iransko prebivalstvo v dobršni meri zelo nezadovoljno, kar so pokazale tudi nedavne množične demonstracije. Iranska oblast si želi stabilnosti na Bližnjem vzhodu in na nek način doseči dogovor z ZDA, na podlagi katerega bi se sprostile finančne sankcije.
To so dobesedno in demonstrativno dokazano laži. Tako vodstvo Hezbolaha kot Irana še vedno in vztrajno govorita o uničenju Izraela, ko bo čas pravi. Hasan Nasralah je bil vodja Hezbolahovih vojaških operacij prav zato, ker je bil eden izmed največjih zagovornikov drugega holokavsta nad Judi, t. i. pregona Judov v morje. Iran se na atentat Hanije ni odzval, ker je bilo radikalne klerike strah za svoj obstoj, ne zaradi “premišljenosti”. Vedo, da vojaško niso na ravni izraelske vojske. To pa se utegne spremeniti, če bodo postali jedrska sila. Iran že 5 desetletij kaže, da jim je povsem vseeno za svoje ljudi – po množičnih demonstracijah, potem ko so ubili mlado dekle, ki ni nosila naglavne rute, so počakali le nekaj mesecev, dokler niso svoji verski policiji zopet zapovedali preganjati ženske, ki hodijo po ulici brez naglavnih rut. Jasno je, da jim je skrb za lastno prebivalstvo zadnja skrb. Izolirano stanje pod sankcijami jim pravzaprav ustreza, saj drži prebivalstvo v stanju večne revščine in odvisnosti od države.
Bizarni Šterbenc si ne zasluži članka na javni RTV Slovenija
Šterbenc ima vso pravico v lokalnem šanku pred okajenimi gospodi z rdečo zvezdo razlagati svojo politiko neuvrščenih in irano-fašistično interpretacijo dogodkov na Bližnjem vzhodu. A vrag vzame šalo, ko to počne na javni televizij, ki jo financiramo vsi prebivalci Slovenije.
Mitja Iršič