V ponedeljek, 5. junija, se je v prostorih sejne dvorane RTV Slovenija – prav tam, kjer so se pred leti pojavili prvi transparenti z napisi “Smrt janšizmu” – sešel svet RTV Slovenija, ki je nadomestil dosedanji programski svet. To se je zgodilo, potem ko je ustavno sodišče z manjšino sodnikov odločilo, da zadržanje veljavnosti novega zakona o RTV ni več potrebno.
V skladu s temi dejstvi je dosedanji v. d. generalnega direktorja RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough, ki je imel v nedeljo, 4. junija, v večernih urah na nacionalni televiziji poslovilni intervju, objavil sklic ustanovne seje sveta RTV Slovenija. Sejo je prenašal drugi program nacionalne televizije, kar je bila pametna poteza, saj smo lahko davkoplačevalci na lastne oči videli, kaj v resnici pomeni “krasni novi svet”, ki so ga obljubljali podporniki novega zakona o RTV.
Naj uvodoma spomnimo na to, o čemer smo pisali že lani jeseni in večkrat tudi ponovili: ureditev, ki jo je prinesel najnovejši zakon o RTVS, je pravzaprav ponovitev “že videnega”. Spomnimo: leta 2005, v času prve Janševe vlade, je bil za las potrjen zakon o RTV, ki je uvajal programski in nadzorni svet namesto dotedanjega sveta RTVS, ki mu je v tistem času načeloval nekdanji politik, funkcionar in poslovnež Janez Kocijančič, ki je bil med letoma 1993 in 1997 tudi predsednik Združene liste socialnih demokratov, kot se je tedaj imenovala stranka SD. V tem organu, ki je bil urejen po delegatskem zastopstvu vnaprej izbranih institucij, po modelu korporativizma torej, ki ga je, mimogrede, v Italiji posvojil tudi Mussolinijev režim (pri nas pa SZDL), je bil Kocijančič seveda predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije. V tem organu uradno političnih vplivov ni bilo.
Na papirju, se razume! A ker papir prenese vse (razen ognja in kisline), se je v vsem tam času dogajalo marsikaj spornega. V devetdesetih letih je tako svet RTVS iz političnih razlogov kar dvakrat spodnesel generalnega direktorja Žarka Petana, ki je bil za večino v tem organu politično neprimeren in tega njegovi nasprotniki niti niso skrivali. Ko je t. i. Grimsov zakon uveljavil model, da člane programskega sveta, ki jih predlaga civilna družba, potrjuje državni zbor, je tranzicijska levica to ureditev besno napadala, saj je sistem postal pregleden in je postalo jasno, kdo ima v tem primeru politično odgovornost, medtem ko je dotedanji delegatski sistem prinašal s seboj “ribarjenje v kalnem”. Podobno je bilo v času samoupravljanja, ko se je partija na videz umikala v ozadje, dejansko pa je postavljala tako vodje delavskih svetov kot tudi gospodarskih družb, s čimer je sicer na papirju “depolitizirala” družbene podsisteme, a jih je dejansko nadzorovala. Ker pa je s tem, kot je v knjigi “Od stavke do stranke” zapisal prvi predsednik socialdemokratske stranke v moderni Sloveniji France Tomšič, manjkala polarizacija interesov, je samoupravni sistem pripeljal državo v gospodarski kolaps.
Peta kolona na RTVS
Zanimivo je, kako je tranzicijska nomenklatura potrpežljivo čakala, da znova uveljavi stari model zakona, po katerem bi na videz “sestopila z oblasti”. In dejansko je korak k “depolitizaciji RTV” zelo podobna prevara kot “sestop z oblasti” leta 1990, ko se je partija z oblasti navidezno umaknila zato, da bi jo ohranila. Za izgovor in pretvezo je partijsko nasledstvo (tako pravno kot vsebinsko) javnosti predstavljalo, da so dosedanji generalni direktor Andrej Grah Whatmough, predsednik programskega sveta Peter Gregorčič, direktor TVS Uroš Urbanija in drugi “politično ugrabili” javni zavod RTV, ki bi moral služiti vsem, ne samo vladajoči stranki. Še bolj jih je to motilo, ko je vlado prevzel Robert Golob, RTV pa je bila še kar “pod vplivom opozicije”, torej jo je treba “depolitizirati”. In to se je zgodilo ravno z novim zakonom, ki ga je nova vladajoča večina sprejela “na horuk”, z zlorabo poslovnika, da je treba zakon ekspresno hitro sprejeti po nujnem postopku, češ da je škoda vsak dan večja. Zato tudi javne razprave o sprejetju zakona tako rekoč ni bilo, saj jo je vladajoča nomenklatura onemogočila, pred referendumom pa svoj propagandni stroj uporabila z vso silo – tudi ob pomoči stavkajočih političnih aktivistov, zaposlenih na RTVS.
Forbici kot “Golobove škarje”
Ustanovna seja sveta RTVS je tako samo pokazala realnost osvojitve medijske Bastilje, kjer je sedaj zavladal “krasni novi svet”. Odveč bi bilo ponavljati vse mogoče proceduralne zaplete in revanšistične napovedi, ki se sicer mešajo z “bistroumno” ugotovitvijo skrajnih levičarjev, da se je politika končno umaknila z RTVS, kar je sicer del novoreka Golobove vlade, kjer je forma besed v nasprotju z njihovim resničnim pomenom. Zato izpostavljamo samo nekatere najbolj izpostavljene dogodke – denimo, kako so nagnali vodjo pravne službe na RTVS Draga Zadergala, ki očitno ne sodi v njihovo opcijo, kasneje pa protestirali, zakaj ni nikogar od pravnikov, ki bi pomagal pri seji. Sejo je sprva vodila Ilinka Todorovski, ki je napadla dosedanjega v. d. generalnega direktorja Graha Whatmougha, češ da z odsotnostjo izkazuje veliko nespoštovanje do novih članov sveta, v resnici pa na sejo sploh ni bil povabljen.
A osrednji dogodek seje je bila seveda izvolitev novega predsednika sveta RTVS. To je postal že znani funkcionar nevladnih organizacij Goran Forbici, o katerem smo pisali že pred petimi leti, ko je “preventivno” svaril slovensko javnost, kaj čaka Slovenijo, če pride na oblast SDS, ker naj bi slednja hotela nevladne organizacije finančno izčrpati. Forbici, ki ga že kličejo “Golobove škarje”, že kar nekaj let vodi Center nevladnih organizacij, ki je nekakšen dežnik oz. krovna mreža za vse slovenske skrajno leve nevladne organizacije tipa Mirovni inštitut, ki so od države skozi leta dobile milijone evrov. Tudi Špela Stare velja za “pravoverno”, saj je generalna sekretarka režimskega Društva novinarjev Slovenije. Napovedovali so celo, da bi predsednik sveta RTVS utegnil postati levičarski filozof z ZRC SAZU, redni komentatorski gost mainstream medijev Tadej Troha, ki je v enem od nastopov celo spomnil, da bo treba na sejah sveta RTVS spremeniti navade in odstraniti mobilne telefone, se vrniti v obdobje pred 20 leti. Zahtevo je podkrepil Robert Pajek, češ da je neko mejo treba postaviti in prepoved vnesti tudi v poslovnik. No, člane sveta je menda zelo znerviral neposredni televizijski prenos seje, kar naj bi bilo dejanje sabotaže dosedanjega vodstva TVS. Trtnikovo naj bi celo zmotilo to, da si pred TV-prenosom ni mogla urediti maske. No, medtem pa Forbici že čisto po orwellovsko pritiska na dosedanje vodstvo RTVS, naj prizna krivdo za vse dosedanje menda zgrešene poteze.
Se vrača Igor Kadunc?
In kaj bo prva poteza novega “centralnega komiteja” oz. partijske celice na RTVS? Imenovali naj bi predsednika uprave RTVS skupaj še s tremi člani, med katerimi bo, pozor, po novem tudi delavski direktor – karkoli že to pomeni. Ob tem se že govori, naj svetniki pohitijo s postopkom. Sedanji direktor STA Igor Kadunc, za katerega pravijo, da se utegne vrniti na svoj stari položaj na RTVS, priganja oblast, naj pohiti, kar sumljivo spominja na navodila iz leta 1945, ko so vodilni komunisti likvidatorje pisno pozvali, naj pohitijo s “čiščenjem”, ker se bliža amnestija. A v tej vnemi po uvajanju delavskega direktorja so pozabili, da je bil denimo pri njih zelo nepriljubljen nekdanji programski svetnik Slavko Kmetič nekdaj delavski direktor v Slovenskih železnicah. Toda, kot smo že vajeni, se bo tovarišija, ki je po partizansko zasedla zgradbo na Kolodvorski, naredila Francoze in svoj revanšistični načrt izvedla do konca.
S tem pa se postavlja tudi vprašanje, kako se bodo lotili tistih zaposlenih, ki nikoli niso izkazovali simpatij do svobodnjaške paradigme, ki še najbolj spominja na Miloševićevo kadrovsko osvajanje glavnih medijev v Srbiji konec osemdesetih let prejšnjega stoletja (denimo Jože Možina, Igor Pirkovič …). Vendar bo nastal problem, ko bo ravnanje “osvoboditeljev” sprožilo množičen upor plačnikov RTV-prispevka, že zdaj pa po družbenih omrežjih krožijo navodila, kako skupinsko bojkotirati plačilo prispevka, ki je še vedno zakonska obveza. Skratka, čas “cesarjevih novih oblačil” je dokončno minil in postalo je jasno, da je cesar povsem razgaljen.
Gašper Blažič