V časopisu, ki velja za vodilno (main stream) slovensko glasilo, smo pred dnevi lahko brali zanimiv prispevek o nujnih spremembah slovenske državne ureditve. Ta bi se morala uskladiti s sodobnimi političnimi pojavi in gibanji, ki živijo “onkraj čislanega modela večstrankarske predstavniške demokracije”. Glavna ovira za tako blagodejno spremembo – po odhodu Boruta Pahorja s položaja predsednika republike – naj bi bil Janez Janša. Sicer ne gre samo zanj, ampak za vso t.i. osamosvojiteljsko generacijo, je Dimitrij Rupel opisal morbiden prispevek v Delu.
Dimitrij Rupel pravi, da je prispevek sprt z dejstvi, pri tem pa terja ukrepe, ki jih poznamo iz zgodovine totalitarizma. Zapisali so, da je osamosvojiteljska generacija zahtevala (trdo) lustracijo politikov prejšnjega režima; da mediji (in njihovi inženirji) vzdržujejo pri življenju stranke in figure, ki nimajo političnih odgovorov na izzive časa in da je na njihovo mesto treba postaviti sodobne politične pojave in gibanja, ki nasprotujejo demokraciji.
Ob tem pa so v prispevku celo zapisali: “odsluženi generaciji” bi ponudili paliativno oskrbo, sicer pa bi zadostovalo, če se ji omogoči lepa naravna smrt – da se nekega večera odpravi spat in se nikoli več ne zbudi.
“V nasprotju s trditvijo avtorja/avtorice v Sloveniji po letu 1990 (žal!) nismo imeli nikakršne lustracije, medtem ko je bila najtrša lustracija značilna za vsa leta oblasti politikov prejšnjega režima. Ta režim je vsa leta po letu 1945 pobijal in pošiljal v zapore svoje nasprotnike. Med njimi je bil Jože Pučnik, vse o tem in drugih primerih pa se lahko poučimo iz knjig Igorja Omerze (Velikani slovenske osamosvojitve in Udba),” je dejal Rupel.
“Na Trgu republike, ki se je sprva imenoval Trg revolucije, stojijo trije spomeniki revoluciji, tj. politiki “onkraj čislanega modela večstrankarske predstavniške demokracije”. Poleg velikanskega Tršarjevega spomenika so tam skupaj s Kardeljem še “meščani iz Calaisa”, ki imajo nogavico čez obraz, ob robu, nasproti parlamenta in grobnice narodnih herojev pa stoji marmornat spomenik neveljavni ustavi iz leta 1974, ki jo je leta 1991 zavrgel in nadomestil s slovensko ustavo naš Državni zbor. Kot je znano, neveljavna “ustava” iz leta 1974 napoveduje: […] razvoj takih družbenih odnosov, v katerih se bo uresničevalo načelo komunizma “vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah,” je v komentarju še dejal Rupel.
Sicer je po pol stoletja, odkar so nastali, na omenjenem spomeniku mogoče prebrati tudi naslednje stavke enostrankarske socialistične demokracije (onkraj čislanega modela večstrankarske predstavniške demokracije), ki močno spominjajo na formulacije iz prispevka o evtanaziji osamosvojitvene generacije, je zaključil.
Sara Kovač