S pepelnično sredo se v Cerkvi začenja 40-dnevni postni čas. Ta dan se v cerkvah dogaja obred posipanja glav s pepelom v znak spreobrnjenja in pokore.
Postni čas je čas priprave na Veliko noč. Ne gre le za samopremagovanje pri hrani, marveč tudi za izogibanje razvadam/slabim navadam, kot je npr. grdo govorjenje in preklinjanje. Prav tako je priporočljivo, da se odpovemo različnim dobrinam in jih damo tistim, ki jih resnično potrebujejo. Za katoličane je post zapovedan vseh štirideset dni, strogi post pa na pepelnico in veliki petek, poroča Radio Ognjišče.
“Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24),” so ob tej priložnosti zapisali pri Škofovski konferenci. Duhovnik v začetku postnega časa katoličanom začrta znamenje križa s pepelom. Ob tem vernika tudi spomni, “da je prah in da se bo v prah povrnil”.
Ob teh besedah ima mašnik v mislih konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma premine oziroma se spremeni v pepel in prah. V bibličnem jeziku pepel simbolizira minljivost in nevrednost. Ko pride stiska ali smrt, se človek zave svoje minljivosti. Verniki v postnem času pogosteje premišljujejo o smislu Jezusovega trpljenja, smrti na križu, predvsem pa njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Priložnost lahko verniki izkoristijo za tesnejšo vez z Bogom. To je čas sprave med Bogom in človekom. Pomembna so tudi dobra dela.
Domen Mezeg