Oddaja Marcel je kot nekakšen simbolični spomenik popolni ideološki ujetosti RTV Slovenija v času Golobove vlade, ko so oblastniki – ironično – govorili, da javni zavod v resnici “depolitizirajo”. Marcel v svoji novi inkarnaciji v studio vabi skoraj izključno enako misleče. Kdo bi mu zameril, saj ga je ena zadnjih takih, ki se z njim ni strinjala, bivša državna sekretarka na MF v Janševi tretji vladi povsem ponižala. Tudi tokrat se ni pustil motiti pri izvajanju svojega levega agitpropa. V studiu je gostil dva skrajno leva politkolesarska nvojevca – Jašo Jenulla in Filipa Dobrančiča Mukija, nato pa še – za polno mero – dva bivša leva ministra Ivana Svetlika in Slavka Gabra.
Že takoj na začetku je Štefančič vprašal, če so glasovi za referndum zakona o parlamentarni preiskavi že zbrani. Ko sta mu Jenull in Muki povedala, da so, je zmagoslavno vzklikinil: Ja, to je novinar RTV Slovenija, ki se mu ne da več pretvarjati, da ni aktivist in hliniti nevtralnosti.
Prgišča laži in sprenevedanj, potem ko sta bila štiri leta tiho
Jenull je rekel, da se ljudje zbirajo samoiniciativno, da se vozijo celo 40 kilometrov, da oddajo svoj podpis, da nosijo izpolnjene obrazce. Ljudje so se aktivirali in da so pogumni, je dodal. Dobrančič, pa da so se ljudje “uprli”. Gre seveda za popolno fikcijo, saj je jasno, da so se v zbiranje podpisov (ki še sploh niso overjeni) spustile vse leve politične stranke in milijonarski NVO-ji, ter tudi kapital zbran za mainstreeam mediji, ki je služil za promocijo.
Nato sta aktivista – ki sta prej bila štiri leta tiho kot miške – skupaj z Štrefančičem začela širiti laži o novem zakonu o parlametarni preiskavi kot o t. i. “janšistični policiji”, ker se političnim disidentom ne bo dovoljeno pritožit na ustavno sodišče, Muki doda, da bodo ljudje ostali brez pravnega varstva (seveda gre za čisto laž – v resnici so le roki krajši). Mukiju se zdi sporno tudi, da se mnoge preiskovalke ne končajo in da se ljudi lahko blati in preiskuje brez dokazov, da lahko zahtevajo bančne izpiske, telefonske pogovore… očitno je prespal zadnja štiri leta, ko je celo predstavnica oblasti Mojca Pašek Šetinc povedala, da je šlo pri parlamentarni preiskavi o financiranju medijev za zlorabo instituta, s katero se je hotelo blatiti stranko SDS. Prav v tej komisiji se je domnevno nezakonito zbiralo podatke o bančnih računih in telefonskih klicih. Še enkrat: NOBENA civilna iniciativa se ni oglasila, ko je Golobova vlada aktivno počela to, o čemer govorijo, da se bo zdaj POTENCIALNO zgodilo.
Aktivista sta prav tako razkrila, kako se bo t. i. civilna družba (sestavljena izključno iz skrajno levih rentnikov) borila proti novi vladi: tako, da bodo proti praktično vsem zakonom vlagali referendume in nato z lažmi in medijsko podprtem agitpropu poskrbeli, da se zakoni tako zavrnejo.
Govorila sta o uporu, ustrahovanju vlade, političnih zlorabah, kontroli… kot da bodo parlamentarne preiskave preizkovale Jožeta iz Jakobskega Dola… v resnici pa gre za pregon hudega politično-korporativnega kriminala, v katerega se ujamejo izključno elite, intimno povezane z vsemi tremi vzvodi oblasti im medijev. Aktivista ne branita vas, državljanov, ampak tiste pred katerim bi vas morala država ubraniti, pa vas pod Golobovo vlado ni: pred tajkuni, nacionalno socialističnimi našisti, korporativnimi gusarji po državnem premoženju… proti TEM so uprerjene politične zlorabe, ne proti navadnim državljanom. Referendum – če bo do njega seveda sploh prišlo, bo torej temeljil na istih agitpropovskih postavkah kot tisti o ZRTV Slovenija (ko so se borili “za radovednega tačka) in tisti o vodah (ko so se bojda borili za “čisto pitno vodo”).
Propadla ministra, ki napovedujeta apokalipso
Pri pogovoru z dvema bivšima ministroma (seveda levih vlad), nekdanjim “večnim” ministrom za šolstvo Slavkom Gabrom in ministrom Pahorjeve vlade Ivanom Svetlikom, je Štefančič prvič javno preiskusil novo neumno krilatico (“Se Sloveniji obeta razkroj namesto razvoj?”). Kako izvirno!
Ministra sta govorila o še enem od zdaj že folklornih pisem s strani skupine 60 podpisnikov, med njimi več zdajšnjih in nekdanjih univerzitetnih profesorjev, pa seveda tudi nekdanjega predsednika republike Milan Kučan, ki so protestirali proti ukrepom vlade, ki so bili že sprejeti (s t. i. intervetnim zakonom).
Socialist Svetlik je tarnal, da ponujajo deregulacijo, tekmovanje, manj socialne države, oz. vitko državo in da to ne pelje v razvoj, da so to “koncepti izpred petdesetih let, ki so se jim celo protagonisti odrekli”, da imamo namesto prostega trga carine, namesto demokracije avtoritarce in da to pomeni vračanje 50 let nazaj. Po njegovem ukrepi zmanjšujejo socialno kohezijo in povezanost med ljudmi.
Že kar na začetku je torej navrgel tak besedni golaž, da je skoraj težko razumeti kaj je hotel povedati, daje pa jasne indice, zakaj je bil del ene najbolj katastrofalnih vlad v zgodovini države. Po svetlikovo je vitka država zastareli koncept, čeprav svetovno gospodarstvo vodita prav dve državi, ki sta veliko bolj fiskalno vitki od EU (ZDA in Kitajska), medtem ko je Argentina dokazala, da so ravno koncepti, ki jih je naštel Svetlik kot škodljive v resnici pot do preboja (tudi iz stoletne krize, kakršno so doživeli Argentinci).
Gabru se zdi, da gre za “očiten čelen napad” na skupne javne institucije, ki omogočajo ljudem varnost, pri čemer je omenil zdravstvo, socialo, pokojnine in javno šolstvo. Marcel pristavi: “Ljudje, ki se jim ne da tekmovati”? In v tem trenutku je bil Gaber malce tiho, saj je videl, da je Marcel ustrelil kozla, a je vendarle potrdil, da ja “takorekoč”. V resnici je prenesen pomen tega kar pravi Marcel seveda: “Ljudje, ki se jim ne da DELAT”. To pa je bil tudi zadnji tak komični moment, kjer so po pomoti prišli do resnice. V nadaljevanju so bili ideološko izredno skladni.
Svetlik se ne strinja sa tem, da bi vsi imeli malce več in plačevali malce manj davka, saj po njegovem “razvoj ni samo to”, po njegovem Slovenci kotiramo visoko po sreči in zadovoljstvu, ampak ne zato, ker bi billi najbogatejši na svetu, ampak ker imamo veliko družbeno povezanost in da sodelujejo. Marcel pa je pripomnol, da “ekonomska neenakost ni tako huda kot drugje”. Svetlik je torej za moment postal kralj Butana: ta je namreč nekoč o svoji obubožani državi povedal, da ni pomemben BDP per capita, ampak bruto sreča per capita. Zanimivo tudi, da se nič ne sprašuejo zakaj smo tudi po številu samomorov na vrhovih lestvic. Vsekakor pa Svetlik slovenske solidarnosti in družbenega smisla za pomoč ni znal povezati s tem, da so nižji davki slabi – videti je bilo kot neka nepovezana kača misli.
Marcel misli, da smo po osamosvojitvi “ubrali drugačno logiko kot drugje”, zdaj pa bomo “zmanjšali socialno kohezijo ljudi”, kar se bo poznalo tudi na zadovoljstvu. V deželi Marcelov in Svetlikov se lahko torej “srečni” Slovenci krohotamo nesrečnim Švicarjem, Nizozemcem, Američanom… naša pot je “taprava”.
Nato je Gaber našel svojo notranjo Greto in govoril “o resnih okoljskih izzivih, poteg tega, da demokracija taka kot je ne funkcionira”… in opozoril, da smo rabili 10 milijard evrov, da rahlo zakrpamo nekaj kar je naredila “neka ujma”.
Težko je razumeti o čem je govoril, ko je rekel, da “demokracija ne funkcionira” (morda je imel v mislih le to, da Stevanovićeva stranka ni šla v koalicijo z Golobom?), a zlajnane povezave poplav z okoljskimi spremembami so že pošteno dolgočasne. Strokovnjaki so že davno dokazali, da bi bile posledice poplav veliko manjše oz. celo neznatne, če bi država s svojimi silnimi milijardami znala urediti vodotoke: pa jih ni niti do danes po štirih letih rekordnega zapravljanja.
To, da se delo in gospodarstvo združuje v eno ministrstvo se Svetliku razrednobojno zdi, da so odprte vse fronte in da se napoveduje razdrtje enotnega plačnega sistema (Štefančič nujno doda, da gre za konflikt med delom in kapitalom – seveda gre za fikcijski konflikt).
Da bi dvignili dodano vrednost ne potrebujemo le individualce in genialce, ampak skupinsko delo in sodelovanje, pravi Svetlik. S temi ukrepi pa bomo to sodelovanje zmanjšali. Kako? Zakaj? Od kod mu takšen zaključek? Nižji davki in več denarja v žepu ljudi po pomenoli zmanjšanje sodelovanja? Enostavno ni logične povezave.
Nato je Gaber zablestel s svojo izjavo, da nevtralni šolski program brez ideologije, ki ga pripravlja koalicija pomeni, “verouk v šole”. Ne to ni nikjer zapisano v nobenem dokumentu. To si ne bivši minsiter, kot kakšna anarhokomunistična deklica z vijoličnimi lasmi preprosto…. izmislil. Njemu se “zdi” da je to ideološko nevtralni šolski sistem, kot ga vidi desnica. Ampak se mu ni dalo poglobljeno razpravljati o tem.
Pri levih gostih seveda vse poti vodijo v debate o nacifašizmu. Gaber pravi, da je razvoj evropske socialne države nastal zato, ker “neenakosti” vodijo v fašizme, nacizme in (pravi, da v kakšnem delu sveta tudi) v stalizme in da se to ne dogaja se je vzpostavilo nekaj kar bomo zdaj demontirali. Presuljive, res presuljive mentalne salte. Nekdanji minister pravi, da avtoritarne sisteme proizvaja neenakost, kar je zgodovinsko popolnoma napačen zaključek. Nemci so bili 100, 200, 300 in tudi 500 let pred Weimarsko republiko še veliko bolj revni in “neenaki” kot pa v letih 1918-1930. Gaber dobesedno na novo in po svoje piše zgodovino, češ, da je socializem rešil Evropo in da bo zdaj Slovenija padla zaradi tega, ker razgrajamo socializem. Presunjivo.
Oddaje je bilo konec. Gledalcem pa je lahko v uteho le to, da jim kmalu ne bo treba plačevati RTV prispevka.
Mitja Iršič