Nenavadnim potezam Nove Slovenije ni videti konca. V preteklosti smo bili vajeni, da se kot glavni povezovalni člen med stranko in nekaterimi ključnimi predstavniki slovenskih poslovnih omrežij pojavlja zlasti glavni tajnik Nove Slovenije Robert Ilc. V zadnjih dneh pa se je v vlogi izpostave poslovnih interesov gospodarskih omrežij pojavil tudi sam predsednik stranke Matej Tonin. Izpostavljanje Mateja Tonina v najnovejšem napadu na srbskega poslovneža Miodraga Kostića, ki je investiral v Slovenijo že prek 200 milijonov evrov, poznavalcev ne preseneča. Morda je presenetljivo le dejstvo, da se v vlogi lobista ne pojavlja zgolj kot predsednik stranke, ampak tudi kot nosilec visoke politične funkcije predsednika parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.
Nova Slovenija je bila po svojem nastanku izrazito antikomunistična in torej trd nasprotnik slovenski komunistični eliti, zbrani okrog bivšega predsednika Slovenije in zadnjega predsednika slovenske zveze komunistov Milana Kučana. Zgodovinsko je nastala kot stranka slovenskih krščanskih demokratov, torej tiste skupine slovenskih državljanov, ki so bili zaradi svoje trdne krščanske vere in vrednot pod bivšim režimom med najbolj preganjanimi.
Vendar je bilo že od spremembe vodstva stranke in ob umiku prvega predsednika NSi dr. Andreja Bajuka iz politike jasno, da se v NSi dogajajo tektonske spremembe. Nova generacija politikov, ki se je prebila v vrh stranke, je postopoma Novo Slovenijo spremenila, kljub skromnemu volilnemu rezultatu, v aktivnega podpornika določenih kapitalskih krogov. Tistih krogov torej, ki so znani pod imenom “globoka država” in ki s svojimi finančnimi in personalnimi povezami obvladujejo pretakanje denarja iz državnih podjetij in iz državno financiranih investicij. Prav proti takim omrežjem naj bi se Nova Slovenija kot krščanska stranka slovenske pomladi aktivno borila. Kaj se v Novi Sloveniji v resnici dogaja in čigava stranka je postala?
Prehod na “sredino” ali k donacijam?
Prehod na pozicije slovenske kapitalske elite, ki je v času tranzicije obogatela na račun izčrpavanja državnih podjetij in poslov z državo, se ni zgodil čez noč. Vrh stranke je že dalj časa skušal storiti vse, da bi v očeh javnosti Nova Slovenija izgubila podobo stranke desnice, kot da bi bilo to nekaj neprimernega, nelegitimnega in kot da bi levičarstvo bilo velika vrednota. Že pod Ljudmilo Novak je stranka začela lesti proti levici, kar je ne nazadnje bilo očitno tudi v vse večji naklonjenosti medijev in hvaljenju tako Novakove kot Tonina zaradi njune “konstruktivne” opozicijske drže (ali z drugimi besedami: delovanja v skladu z interesi vladajoče elite).
Prav Matej Tonin je bil tisti poslanec opozicije, ki je bivšemu predsedniku in prvemu komunistu izboril pravico do predsedniškega dodatka k pokojnini, ki naj bi zdaj znašala prek 3 tisoč evrov mesečno. Poslanci Nove Slovenije so v parlamentu podprli tudi vladni predlog zakona o dostopu do arhivskega gradiva in s tem povzročili onemogočanje raziskovanja polpretekle zgodovine in delovanje Udbe. Takšne, za marsikoga ideološko sporne odločitve je vrh NSi poimenoval “premik na sredino”. Hkrati s “premikom na sredino” so se začele tudi sporne donacije za razna društva, ki jih imajo registrirani nekateri vidni člani NSi, pri čemer naj bi se za donacije za njihovo delovanje obračali kar na državna podjetja. V oči bode predvsem dejstvo, da so donatorske prošnje za financiranje državnim podjetjem pošiljali kar vidni člani Nove Slovenije.
Lobiranje in izkoriščanje NSi za interese globoke države
V Sloveniji se odvija spopad za nekatere ključne pozicije, ki bodo odločale o moči gospodarskih omrežij oziroma jih dodatno krepile. Mednje sodi tudi napovedana prodaja enega zadnjih največjih paketov terjatev do slovenskih podjetij oziroma prodaja slovenske podružnice avstrijske Hete, ki je slaba banka nekdanje banke Hypo. Gre za 551 milijonov evrov terjatev, od česar je za 386 milijonov evrov slabih in 166 milijonov evrov terjatev, ki se poplačujejo. Poleg tega ima v lasti za 110 milijonov evrov nepremičnin. Za nakup Hete se poteguje več interesentov, med drugim češki sklad APS in srbski poslovnež Miodrag Kostić. Prav Kostić naj bi po neuradnih informacijah oddal najvišjo ponudbo: približno 300 milijonov evrov. Kostić je prek MK Group v Sloveniji lastnik Gorenjske banke, portoroškega hotela Kempinski Palace in Aerodroma Portorož. Kostića se omenja tudi kot najresnejšega kupca Hete, za katero mora pridobiti še soglasje regulatornih organov v Sloveniji.
Sklad APS je pred leti od NLB odkupil sveženj slabih terjatev do strank NLB na Balkanu, skupaj z Appolom (lastnikom NKBM) pa je odkupil tudi večji del Hete v Srbiji. Pri tem ni nepomemben podatek, da sedi v nadzornem svetu NKBM tudi zloglasni Borut Jamnik, eden najvplivnejših ljudi v Sloveniji, ki je svoje omrežje zgradil na slovenskem državnem premoženju in nadzornih svetih. Jamnikova “hobotnica”, kot nekateri pravijo njegovi poslovni mreži, naj bi bila zakoreninjena v politiki in državnih podjetjih, prek nje pa naj bi nadzoroval denarne tokove iz državnih družb, prek medijskih agencij do političnih strank. Jamnik je bil zelo aktiven tudi v času prodaje Gorenjske banke oziroma poskusa preprečitve, da bi banko prodali srbski AIK Banki v lasti Kostićeve MK Group. Ko je očitno “omrežju” postalo jasno, da se Kostića ne bo dalo ustaviti in da je prodajni postopek tik pred zaključkom, je v igro poslalo nikogar drugega kot Mateja Tonina. Ta je v sklopu dela parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami ugotovil, da obstaja “varnostno tveganje” prihoda Kostića v Slovenijo, in celo izpostavil, da je nadzor pristojnih organov nedelujoč. Poseganje visokega politika v nameravane tuje investicije je vse prej kot normalno, sploh če vemo, da je iz igre pri nakupu Hete očitno izpadel kapital, ki obvladuje NKMB in za katerega v Sloveniji dela že omenjeni Borut Jamnik. Tako lahko v primeru Hete v živo spremljamo, kako neko kapitalsko omrežje uporablja parlamentarno stranko in njenega predsednika pri obračunu s tekmecem. Zakaj je Matej Tonin v času spopada za enega največjih paketov terjatev do slovenski podjetij izrabil svojo politično funkcijo za izvajanje neposrednega medijskega in političnega pritiska na regulatorne organe in kakšno plačilo si od tega obeta, bo kmalu vidno.