Sestra išče ukradenega brata: “Občutek, da je moj brat živ, imam celo življenje pred sabo”

“Sem mama dveh otrok in si ne predstavljam, da bi se mi to zgodilo. Občutek, da je moj brat živ, imam celo življenje pred sabo […] tudi če je mrtev, naj mi pokažejo, kje je njegov grob, da mu grem vsaj svečko prižgat,” je dejala Sabina Podgoršek po ganljivem pričanju. Preiskovalna komisija nadaljuje s sklopi zaslišanj, med drugim zdravnikov, babic, administratorjev. Do poletja bi lahko sledilo vmesno poročilo.

Preiskovalna komisija o domnevno ukradenih otrocih nadaljuje z ugotavljanjem pomanjkljivosti oz. nepopolnosti po doslej zbrani dokumentaciji in zaslišanju 16-ih prič. Na 13. redni seji so zaslišali Zdenko Frančišek Kaplan, ki je bila 35 zaposlena v novomeški porodnišnici, in Sabino Podgoršek, sestro domnevno umrlega novorojenčka, o katerem še danes nima nobenih podatkov ali informacij.

Prva zaslišana priča, Zdenka Frančiška Kaplan, je opisala svojo poklicno pot in izkušnje v novomeški porodnišnici. Povedala je, da je leta 1953, ko je zaključila študij in pridobila naziv diplomirane babice, ni bilo na voljo ustreznega delovnega mesta, zato je bila nameščena v dom za nosečnice poleg porodnišnice v Novem mestu, kjer je nekaj mesecev skrbela za nosečnice. “Ker takrat ni bilo avtobusnih prevozov, so ženske prihajale v dom nekaj dni pred porodom, da so bile na varnem mestu,” je dejala.

Kasneje je Kaplanova odšla v Ljubljano, kjer je zaključila šolanje za inštrumentarko. Po vrnitvi v Novomeško bolnišnico je 12 let delala kot inštrumentarka, nato pa vse do upokojitve leta 1988 kot glavna medicinska sestra na ginekološko-porodniškem oddelku. Svoje delo glavne sestre je opisala kot pretežno administrativno, pri čemer se je spomnila le dveh predstojnikov – primarija Perka in dr. Kretiča. Imen zdravnikov in babic pa se ni mogla spomniti.

Na vprašanje o evidencah porodov je Kaplanova odgovorila, da so bile porodnice sprejete na oddelek, vendar sama ni imela vpogleda v tovrstne evidence. Pediatri pri porodu praviloma niso bili prisotni, razen v primerih zapletov. Dodala je, da so bile porodnice po porodu nameščene v prvem nadstropju bolnišnice, medtem ko je bil pritlični del namenjen ginekološkim pacientkam. Novorojenčki so bili nameščeni v posebni sobi, kjer so jih zdravniki pregledovali dvakrat dnevno. Po njenih besedah novomeška porodnišnica ni imela inkubatorjev, otroci z dihalnimi težavami so bili takoj premeščeni na pediatrični oddelek, kjer je bil vsaj en inkubator.

O nadaljnji oskrbi ogroženih novorojenčkov so odločali pediatri. Kaplanova je pojasnila, da so matere ob odpustu iz bolnišnice prejele odpustnico in nadaljnja navodila zdravnika. Porodnice so v bolnišnici ostajale tudi do teden dni po porodu. Prijavo rojstev je urejal administrator oddelka, ki je osebno zbiral podatke porodnic, pri tem pa je zatrdila, da so bili novorojenčki vpisani v evidenco v roku treh dni, kar nasprotuje trditvam, da so bili nekateri otroci uradno vpisani šele po več tednih ali mesecih.

V primeru zapletov pri porodu je bila vedno prisotna babica, ki je po potrebi poklicala dodatno pomoč, vključno z ginekologi. Kaplanova se ni spomnila nobenega primera smrti novorojenčka pri porodu. Predsednica komisije Alenka Jeraj je navedla, da je novomeška bolnišnica sporočila, da med letoma 1988 in 2001 ni zabeležila nobene smrti novorojenčka ter da arhivov za to obdobje nimajo.

Kaplanova je pojasnila, da so medicinske sestre v primeru smrti otroka vedno vedele, kaj se je zgodilo. Dodala je, da so porodnice rokopisno vpisovale novorojenčke v seznam porodov, v primeru smrti pa je bil sestavljen zapisnik. Na vprašanje, ali je mati lahko videla umrlega otroka, je Kaplanova dejala, da bi ji to osebje dopustilo, saj so umrli otroci nekaj časa ostali na oddelku.

Zakaj bi zaustavili laktacijo, če je otrok živ?
Član komisije Predrag Bakovič je Kaplanovo povprašal o njeni izjavi, da je nekoč eni porodnici aplicirala zdravilo za zaustavitev laktacije. Kaplanova se ni spomnila konkretnega razloga za to, vendar je dodala, da nekatere matere niso želele dojiti. Bakovič je podvomil o tej razlagi in poudaril, da zdravilo navadno predpišejo v primeru smrti otroka ali njegove dolgotrajne hospitalizacije.

Ob koncu zaslišanja jo je Jerajeva vprašala, ali je pred nedavnim slišala kaj o domnevnih primerih “ukradenih otrok”. Kaplanova je odgovorila, da se o tem v njenem obdobju ni nikoli govorilo ter da je bila s svojim poklicem zadovoljna. “Jaz nisem nikoli slišala o tem, saj se takrat o tem ni govorilo,“ je dejala. Prav tako je zanikala, da bi se v bolnišnici kdaj dogovarjali o pokopu otrok na stroške bolnišnice. Dodala je, da je o tem slišala le govorice, vendar jih ni jemala resno.

To vprašanje sprva ni bilo sumljivo, potem pa vedno bolj
Naslednja priča je bila Sabina Podgoršek, sestra dečka, ki naj bi bil ukraden njunima staršema iz Bukovice pri Vodicah. “Ker dokumentov iz bolnice kot sestra ne morem pridobiti, naprošam vas, da poizveste resnico o mojem bratu, ki je bil rojen 2. januarja 1982 v stari porodnišnici Ljubljana.” V nadaljevanju je Podgorškova opisala potek dogodkov na to noč. “Mami so odpeljali v sobo, sestra pa jo je vprašala, če ima že kaj otrok doma. Vprašanje mami takrat ni bilo sumljivo, potem ob kasnejših dogodkih pa vedno,” je dejala in pojasnila, da so njeno mamo odpeljali v porodno sobo zaradi močnih popadkov, kjer je izgubila zavest, poroda naj se ne bi spomnila, kar se priči zdi precej nenavadno, sumi celo, da je bila omamljena.

Ko je začela prihajati k sebi, je videla medicinsko sestro, kako ji daje injekcijo, roke pa je imela tako rdeče, kot da je mešala kri za krvavice, je Podgorškova povzela besede svoje mame. Da je otrok mrtev, je izvedela precej kasneje, rekli so ji, da se je žal napil plodovne vode, se zastrupil in umrl. Ko je njen oče prišel na obisk, je bila njena mama na oddelku za splave, in ne na oddelku porodnic. Zdravnik je očetu dejal, da je bil otrok mrtev že v trebuhu, čeprav so njegovo brcanje v trebuhu starši čutili pred porodom, zdravnik je pri svojem vztrajal.

Vidno razburjena Sabina Podogoršek je v nadaljevanju še povedala, da je leta 2002 prosila osebo iz porodnišnice, ki je bila na visokem položaju, naj preveri podatke o njenem bratu, ta pa ji je odvrnila: “Bolje, da ne veš.” Predstavila je tudi pridobljeno dokumentacijo, ta je po njenem opisu precej neskladna, tudi prijava rojstva je zabeležena precej kasneje. Uspela je pridobiti bratov EMŠO, pri čemer je bil prvi EMŠO uničen, po sedmih mesecih pa naj bi dobil nov EMŠO, je izpostavila v nadaljevanju. Obrnila se je na kriminalistično policijo, na tožilstvo a brez uspeha. Prisotno komisijo je prosila za pomoč pri preverbi EMŠA v pristojnem registru in pomoč pri pridobivanju vse ostale dokumentacije ali informacij o njenem bratu.

“Tukaj sem zato, da se take grdobije, krivice nobeni družini, nobeni osebi na svetu nikoli več ne zgodijo,” je zaključila.

Komisija je sicer pod drobnogled vzela nekaj “najbolj skrb vzbujajočih primerov”. Mam v društvu Izgubljeni otroci Slovenije je sicer več kot 100, primerjajo pa tudi primere posvojitev v času, ko je domnevno umrl otrok iz posameznih primerov. Pri tem sodelujejo tudi s predstavniki centrov za socialno delo. Prepričana je, da bo komisija do izteka aktualnega mandata DZ-ja prišla do pomembnih ugotovitev, do poletja bi lahko tudi pripravili vmesno poročilo.

Zahtevo za odreditev preiskave sta sicer vložila opozicijska SDS in NSi, podprli pa so jo tudi v SD-ju. V tako imenovani trgovini z dojenčki, ki naj bi predvsem v 70-ih in 80-ih letih potekala na območju nekdanje Jugoslavije, naj bi bilo prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov. Otroci naj bi umrli takoj po rojstvu ali v nekaj dneh po njem, njihovim staršem pa jih ni bilo dovoljeno niti videti niti pokopati. Prav tako naj bi bila pomanjkljiva dokumentacija oziroma naj bi imela vrsto nedoslednosti.

T. B.