Ko se je Slovenija osamosvojila, je bila znana kot “vzhodna Švica”, a danes po zaslugi dolgoletnega pustošenja levičarjev njen nekdanji sijaj vse bolj bledi. Glede na življenjski standard in razvitost nas namreč dohitevajo številne druge države, ki so se nekoč skupaj s Slovenijo nahajale za železno zaveso, nekatere pa so nas glede na posamezne indikatorje že prehitele!
Glede na bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, ki je prilagojen glede na kupno moč prebivalcev (PPP), nas je Češka republika že prehitela, njen BDP na prebivalca po ocenah Mednarodnega denarnega sklada (IMF) namreč v letu 2018 znaša kar 37.420 ameriških dolarjev, Slovenija pa je med nekdanjimi socialističnimi državami še vedno druga, in sicer s 36.830 dolarjev BDP na prebivalca. Malo za Slovenijo zaostaja Slovaška s 35.100 dolarji BDP na prebivalca, ki pa bo po ocenah IMF Slovenijo dohitela s hitrejšo gospodarsko rastjo. Hitro se vzpenja tudi baltski tiger Estonija, katere BDP na prebivalca znaša 33.550 dolarjev. Zelo uspešna je tudi Poljska, katere BDP na prebivalca je še v začetku 90. let znašal skoraj polovico manj kot slovenski, danes pa je kar 31.650 dolarjev, in Madžarska z 31.560 dolarjev BDP na prebivalca.
Slovenija je ena najmanj ekonomsko svobodnih držav
Ameriški think-tank Heritage Foundation že dolga leta spremlja stanje ekonomske svobode v posameznih državah, pri čemer kot kriterije upošteva pravico do lastnine, učinkovitost sodstva, integriteto vlade, davčno obremenitev, javno porabo, fiskalno vzdržnost, svobodo poslovanja, svobodo na trgu dela, svobodo trgovine, svobodo pri investicijah in finančno svobodo. Številni politični analitiki in ekonomisti že dlje časa opozarjajo, da je v Sloveniji vse manj ekonomske svobode, ki je ključen dejavnik vpliva na ekonomsko aktivnost in gospodarsko rast. Izmed držav, s katerimi smo Slovenijo primerjali v prejšnjem odstavku, se je Slovenija glede na indeks ekonomske svobode odrezala najslabše, v 3 izmed petih kategorij, kamor sodijo ekonomsko zmerno svobodne države, se je uvrstila za Poljsko, Slovaško in Madžarsko. Bolj uspešni sta Češka republika in Estonija, ki sta se uvrstili v kategorijo pretežno svobodnih držav.
Ekonomska svoboda pa ni ključna zgolj zaradi gospodarske rasti in posledične življenjske ravni, pač pa je po eni strani ključen element politične svobode, po drugi strani pa je tudi predpogoj za politično svobodo. Kadar ima država preveliko vlogo v gospodarstvu, se pravilo “kdor ne dela, naj ne je” kaj hitro sprevrže v pravilo “kdor ne uboga, naj ne je”, kot je opozoril že Lev Trocki. Da je ogrožena tudi politična svoboda, priča nedavno izkoriščanje ekonomske moči države oziroma političnih elit, ki jo je nedavno izkoristil premier Marjan Šarec, ko je podjetja v državni lasti pozval k prenehanju oglaševanja v medijih, ki ne poročajo naklonjeno o vladi in jih je označil kot “sovražne”. Dokler bomo Slovenci vztrajali pri vladah, ki zagovarjajo škodljive ideološke ukrepe, kot so poviševanje minimalne plače, povečevanje mase socialnih transferjev ter monopol države v šolstvu in zdravstvu, bo šlo vse še na slabše, kaj kmalu se razmere utegnejo sprevreči v pravo diktaturo – za boljšo predstavo si oglejte sledeča primera.
Bo Slovenija stopila na pot svobode in prosperitete ali bo vztrajala na poti “demokratičnega” socializma?!
Da ekonomska svoboda pozitivno vpliva na gospodarsko rast, verjetno najbolj nazorno na svetu priča primerjava južnoameriških držav Čila in Venezuele, ki sta stopili na povsem različno pot. Čile je bila nekdaj ena izmed najrevnejših južnoameriških držav, prav tako pa je bila s strani sicer demokratično izvoljenih komunistov pod vodstvom Salvadorja Allendeja popolnoma opustošena, zmanjkovalo je hrane, inflacija je ušla izpod nadzora in 11. septembra 1973 je bila zaradi izrednih razmer prisiljena oblast prevzeti vojska pod vodstvom generala Augusta Pinocheta, ki je državo na pravo pot usmeril s premišljenimi reformami. Glede njegovega vladanja je Nobelov nagrajenec in ekonomist Friedrich August von Hayek za El Mercurio povedal, da je vsekakor boljša kot neliberalna demokracija liberalna “diktatura”, ki je včasih potrebna do stabilizacije razmer, ko se lahko konča na miren način.
In prav je imel, po referendumu leta 1990 se je v Čilu utrdila demokracija, na povsem drugo pot pa je stopila z nafto najbogatejša država na svetu Venezuela, ki je izvolila “demokratične” socialiste, Huga Chaveza in Nicolasa Madura, ki sta državo kljub naravnim bogastvom povsem uničila. V trgovinah ni hrane, prebivalci umirajo od lakote, kriza pa je prav tako že rezultirala v treh milijonih beguncev, ki so se zatekli večinoma v sosednje države, mnogi od njih po vsej verjetnosti tudi v Čile.
BDP na prebivalca, prilagojen kupni moči v Čilu danes tako znaša 25.890 ameriških dolarjev, v Venezueli pa 10.970 dolarjev, še večji pa je razkorak glede na vrednost indeksa ekonomske svobode.
Bližje nam je še en očiten primer držav, ki sicer nikoli nista bili del vzhodnega bloka, a sta v zadnjem času prav tako izbrali popolnoma različni poti. Irska je svoje okolje odprla za investicije, pod vodstvom liberalno-konservativnih vlad pa je uveljavila tudi številne reforme in tako postala ena najbolj ekonomsko svobodnih držav na svetu. Grčija je že dolga leta zloglasna po svojem poslovanju “po domače”, izmed držav Evropske unije jo je najhuje prizadela gospodarska kriza, po izvolitvi skrajno levičarske stranke Siriza pod vodstvom vzora slovenske skrajne Levice, Aleksisa Ciprasa, pa je naravnost strmoglavila vrednost indeksa ekonomske svobode, ki se odraža v anemičnem okrevanju grškega gospodarstva in obupu njenih prebivalcev.
Za primerjavo: grški BDP na prebivalca, prilagojen kupni moči, danes znaša 29.110 ameriških dolarjev, irski pa kar 77.670 dolarjev!
J. Ž.