Uroš Jauševec, nekdanji generalni sekretar Socialnih demokratov, ponosnih naslednikov komunistične zveze, najbrž verjame, da desnica sploh ne bi smela legitimno obstajati. Ko je namreč Žiga Turk davkoplačevalce pozval k doniranju preostanka dohodnine (po avtomatizmu MJU gre sicer v roke Mirovnemu inštitutu, Radiu Študent, Danes je nov dan in drugim (skrajno) levim nevladnim organizacijam) Novi slovenski zavezi (kar je povsem legitimen poziv), se je oglasil Jauševec z besedami: “Eni z motorkami strašijo, drugi imajo take izpade.” Zapis je začinil s ključnikom #ustavimodesnico.
Uroš Jauševec je eden izmed tistih na desnici, ki podatke filtrira iz možganov do jezika. Podobne težave ima predsednik vlade Robert Golob. So pa takšni posamezniki izredno koristni, če želimo ugotoviti resnično razpoloženje akterjev na levici. Jasno je, da si ne želijo nobenega sodelovanja z desnimi strankami, Pahorjevo sodelovanje za razvoj z Janševo vlado jim je bilo bogokletno. Še več – večina jih (čeprav tega ne priznajo) misli, da desnica sploh ne bi smela obstajati, kot v zlatih časih 1945–1991.
Levica se ne more sprijazniti z obstojem desnice
“Še en namig, da ima tisti % za @SlovenskaZaveza verjetno največji faktor vpliva. P. S. Desnica je del političnega prostora. Ustavljali so jo 1941–1990, zdaj pa bi se kazalo z njenim obstojem pač sprijazniti,” mu na družbenem omrežju X ni ostal dolžan Žiga Turk.
Jasno je, da slovenska politična levica temelji na mitoloških bitkah komunističnih partizanov in si ne dovoli odvzeti svojih legend, tako kot si Srbi ne dovolijo vzeti slavne bitke na Kosovu ali Mongoli krvoločnega Džingiskana. Nova slovenska zaveza napada mit o “osvoboditvi” Slovenije v času komunizma, ampak čas pravilno dojema kot prehod iz ene diktature v drugo, ki je za slovenski narod morda enako pogubna.
Uroš Jauševec – koristen skrajnež
Nekdanji dolgoletni tajnik in generalni sekretar Socialnih demokratov Uroš Jauševec je bil na družbenih omrežjih sicer precej aktiven v času vlade Janeza Janše. Zaslovel je s hujskanjem k petkovim protestom. Vse od izbruha prvega vala epidemije se je hudoval nad ukrepi, izjemno glasen je bil tudi ob pozivu, naj vojska priskoči na pomoč pri varovanju meje, saj je bil pritisk migrantov velik. Zaradi javnega zmerjanja in poniževanja ga je kazensko ovadil celo nekdanji minister Aleš Hojs.
“Janševa falanga”, zmerjanje posameznikov in ministrov s “fašisti”, pozivanje k petkovim protestom, vzpodbujanje lepljenja letakov na sedežih strank in mnoge proti desnici naprejene besede, kot sta “ošabnost, aroganca”, je bilo v tistem času mogoče najti na njegovem profilu. V enem od tvitov je zapisal: “Angažiraj se! Maš dost Janše? Na prihodnjih volitvah ga reši le apatija. Zato se bo treba angažirati in pomagati opoziciji. Dobro razmisli, ali bi sam/a kandidiral/a v DZ oz. h kandidaturi nagovori spoštovano osebo v tvojem okolju.“
Bil je tudi zvest podpornik petkovih nasilnih protestov in očitno podpiral vandalizem, ki se je odražal na stavbah koalicijskih političnih strank. Naj spomnimo, da so se Jenull in protestniki sprehodili od vrat parlamentarne stranke do vratom drugih parlamentarnih strank, njihovo početje pa je močno spominjalo na neke druge čase.
Jauševec si je prislužil tudi ovadbo zaradi javnega zmerjanja in poniževanja. Nekdanjega ministra za notranje zadeve Hojsa je označil za fašista. Hojs se je takrat odločil, da bo vložil tožbo zoper Jauševca, saj je ta zapisal: “Ta fašist še vedno sanja o aktivaciji 37. a člena Zakona o obrambi. Upam, da bo opozicija vzdržala tudi tokrat in aktivacije ne bo podprla!”
Dobri za desnico
Takšnih Jauševcev, Kordišev in Golobov si lahko na desnici le želijo. Več jih je, bolje je za desnico. Le takšni ljudje lahko – brez filtrov – povedo, kaj si levica v resnici misli o desnici. Ne vidi je kot legitimne politične opcije. Jauševec namreč misli, da je skrajnost že možnost prostovoljnega zbiranja dohodninskih prispevkov za Novo slovensko zavezo. Pri tem ga ne moti Janša ali celo celotna slovenska desnica, ampak kar celotna globalna desnica. Tudi argentinski libertarec Javier Milei, ki je ravnokar rešil Argentino pred stoletno ekonomsko krizo, je zanj skrajnež (“norec z motorko”). Le tako bo svet videl, da levica genetsko ni kompatibilna z demokracijo.
Nova slovenska zaveza se zgleduje po slovenski zavezi 1942–1945, ko so demokratično misleči Slovenci (ločeno od sovjetskih zarotnikov) začeli pripravljati odpor proti okupatorskim silam. Že aprila 1941 je katoliška mladina v Ljubljani ustanovila Slovensko legijo, nekoliko zatem so Sokoli ustanovili Sokolsko legijo, še pozneje so liberalneje usmerjene skupine ustanovile Narodno legijo. Vse tri “združbe” so bile povezane in so imele skupno vojaško vodstvo. Zasnovana je bila slovenska narodna vojska.
Predstavniki večinske Slovenske ljudske stranke in vplivne Samostojne demokratske stranke so septembra 1941 v Ljubljani ustanovili ilegalni Narodni odbor. Aprila 1942 se je ta odbor na podlagi političnega programa, ki so ga leta 1941 sprejele vse demokratične stranke v Sloveniji, razširil v skupno predstavništvo demokratičnih političnih strank z imenom Slovenska zaveza.
Namen Slovenske zaveze je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah pod tujo okupacijo, prav tako pa tudi pripraviti in izvesti civilni in vojaški odpor proti okupatorskim silam in po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev. Demokratično zastavljen vseslovenski vojaški in politični odpor proti okupatorju je zavrla revolucija, ki jo je na narodovem pogorišču zasnovala in izvedla Komunistična partija Slovenije – zvesta članica Kominterne. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je iz dotedanjega Društva prijateljev Sovjetske zveze organizirala Protiimperialistično fronto, ki je bila navzven usmerjena proti jugoslovanski begunski vladi in zahodnim imperialistom kot skupnim sovražnikom tedanjih zaveznikov pakta Hitler-Stalin, navznoter pa na rušenje družbene ureditve in prevzem oblasti, torej na komunistično razredno revolucijo.
Po 22. juniju 1941, ko je Hitler izdajalsko napadel svojega zaveznika in začel osvajalni pohod proti Sovjetski zvezi, je Komunistična partija Slovenije “na klic Kominterne”, ko so “sovjetski junaki skupni boj oklicali”, spremenila zunanjost svoje “frontovske” organizacije in jo preimenovala v Osvobodilno fronto. Zunanjo podobo boja proti okupatorju, ki je pritegnila številne slovenske domoljube, je Komunistična partija Slovenije izrabila za dosego svojega temeljnega cilja, torej za revolucijo. Pravičen in časten boj mnogih Slovencev za nacionalno osvoboditev je po svojih sekretarjih in komisarjih nečastno spremenila v boj za družbeni prevrat in osvojitev oblasti.
Komunisti so si prilastili izključno pravico do boja proti okupatorju in vse, ki se ne bi pokorili temu monopolu, razglasili za narodne izdajalce. Proti tako ustvarjenim “narodnim izdajalcem” so že jeseni 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942, izvedli morilski pohod političnih komisarjev po slovenskih vaseh in likvidatorjev VOS po slovenskih mestih. Pobili so stotine Slovencev, zverinsko pomorili cele družine in požgali številne slovenske domove. Nastala so četna in odredna morišča od zevajoče Krimske jame do krvave Brezove rebri, od Dolomitov do Gorjancev. Na Dolenjskem in Notranjskem ni bilo ne občine ne fare, kjer ne bi padle desetine nedolžnih slovenskih žrtev. “Žrtve morajo biti,” je bilo njihovo cinično geslo. Pod njim so nešteti krvniki zvesto izvrševali strašen ukaz: “Vse postreljajte!”
Nova slovenska zaveza kljub tragediji slovenskega naroda gradi na temeljih izvirne zaveze. Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla. S to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, prav tako njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki, stopajo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, se trudi osvetliti častno preteklost slovenske zaveze in jo izročiti novim rodovom.
Jasno je torej, da medtem, ko levičarji napadajo Novo slovensko zavezo, v resnici napadajo tudi sam obstoj slovenske desnice in dvomijo v njeno legitimnost. Menijo, da je vse, kar je desno od levice, oblika ekstremizma.
I. K.