Poročali smo že o tem, da so neznani storilci pred dnevi oskrunili območje spomina na žrtve povojnih pobojev v Bazovici, kjer so ob vhodu v slovenščini zapisali “Trst je naš” in “Smrt fašizmu, svoboda narodom”. Incident se je zgodil v času pred italijanskim dnevom spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije, ki ga praznujejo 10. februarja. Kot kaže, storilci pripadajo antifašistični skupini. Incident, ki ga slovensko zunanje ministrstvo na čelu s Tanjo Fajon ne želi obsoditi, je na odmev naletel tudi v tujini.
Časnik European Conservative navaja, da je komemoracijo (ob italijanski spominski obletnici, povezani s poboji v fojbah, kjer so jugoslovanski partizani ob koncu druge svetovne vojne pobili civiliste italijanske narodnosti) zasenčilo vandalsko uničenje bazoviškega spomenika žrtvam. To se je zgodilo na predvečer nacionalnega spominskega dneva, imenovanega il Giorno de Ricordo, torej dan spomina. Premierka Giorgia Meloni je incident ostro obsodila v izjavi in ga opisala kot “teptanje spomina na mučenike”.
European Conservative piše, da je bilo to, kar se je zgodilo v Bazovici pred več kot 80-imi leti, del večjega vala zatiranja, ki so ga sprožili nad etničnimi Italijani na ozemljih, ki so jih pred in med vojno nadzorovale izmenjujoče se oblasti. V dveh ločenih valovih terorja, najprej septembra 1943 in nato leta 1945, so bili po porazu nacifašizma tarča vsi tisti, ki so veljali za sovražnike novega revolucionarnega reda, ki naj bi ga uvedli v Julijski krajini, Istri in Dalmaciji. Velike dele italijanskega prebivalstva so izgnali, deportirali, zaprli v koncentracijska taborišča, izstradali ali preprosto pobili v duhu “kolektivne krivde”. Morda najbolj brutalno maščevanje je bil pomor tisočih na območju Trsta, pri čemer so trupla žrtev vrgli v vrtače (po pričevanjih jih je bilo veliko še živih).
Časnik opisuje slovensko in “posebno” splošno balkansko dojemanje zgodovine ter poudarja močno izpostavljeno noto apologetstva v navezavi na komunizem: “Nacionalni dan spomina je leta 2004 uvedla druga Berlusconijeva vlada. Kar se morda zdi nekontroverzna gesta spomina na žrtve nezakonitih povračilnih ukrepov, je še vedno v središču velikih polemik tako v Italiji kot v nekdanjih jugoslovanskih državah – v Sloveniji in na Hrvaškem. Kot v mnogih drugih primerih, za katere se verjame, da so ustaljene pripovedi o zgodovinskih dogodkih opomini, da tisto, kar se je zgodilo pred desetletji ali stoletji, ni bilo nujno črno-belo, naletijo na skepticizem, razdraženost ali odkrito sovražnost.”
Opisujejo, kako dan spomina in njegovo obeležje pokriva osrednji tisk v regiji. Zadnje poročanje časnika Balkan Insights je v tem oziru tipično. Njegov naslov 9. februarja se glasi Kako italijanska vladna policija poučuje ljudi o pokolih “fojb”. Jasno je, da je bila to najpomembnejša stvar, ki jo je publikacija želela deliti. V njej so izostavili: “Medtem ko se zgodovinarji iz treh držav, ki so jih pokoli najbolj prizadeli – Hrvaške, Slovenije in Italije, strinjajo o vseh pomembnejših vidikih, italijanski desničarski politiki zavračajo zgodovinsko analizo in spodbujajo nacionalistične pripovedi, da bi podžgali svoje volivce in pritegnili skrajno desničarska gibanja.” Časnik European Conservative je želel s tem povedati, da je zgodovina (kot znanost) ustaljena, da morajo sorodniki žrtev nehati pretiravati s tem, kar se je zgodilo, pozabiti, utihniti in se usesti.
Po drugi svetovni vojni so več kot 14 milijonov Nemcev izgnali z njihovih domov iz različnih delov Evrope, in sicer vključno z Jugoslavijo. Pri tem so skoraj dva milijona etničnih Nemcev deportirali na prisilno delo v Sovjetsko zvezo, kjer naj bi služili “odškodnino v naravi”, kar pa ni pogosto objavljeno zgodovinsko dejstvo. Malokdo se danes zaveda, da je več kot dva milijona etničnih Nemcev zaradi izgona umrlo, in sicer so umrli bodisi kot žrtve smrtonosnega nasilja bodisi zaradi izpostavljenosti, lakote in bolezni, kot poudarjajo v časniku European Conservatives. Stališče “moje žrtve so edine žrtve”, ki je značilno za velik del tako imenovane antifašistične levice, še naprej zastruplja Evropo, še posebej srednji in vzhodni del Evrope. To je najbolj opazno v postkomunističnih državah, kjer je bilo več kot štirideset let protinacionalističnega zgodovinopisja sovjetskega tipa zelo uspešno pri ustvarjanju javnega diskurza, ki se izvaja izključno okoli dihotomije fašist proti antifašizmu.
Mentaliteta, ki je vodila v skrunitev bazoviškega spomenika
Ta miselnost se odraža tudi v uničenju bazoviškega spomenika, kot poudarja časnik European Conservative. Prisoten je tudi nacionalistično-šovinistični element (“Trst je naš”). Trst je doživel takšno menjavo suverenosti, s kakršno se lahko kosajo le nekoč madžarske regije Zakarpatja. Mesto je bilo stoletja pod beneško in nato pod habsburško oblastjo, nekoč so ga imenovali “vrata na morje” avstro-ogrske monarhije.
Zakaj bi spominjanje žrtev protipravnih represalij kakorkoli spodkopavalo legitimen boj proti italijanskemu fašizmu in nemškemu nacizmu, se sprašujejo tudi v časniku European Conservative. Zakaj bi izkazovanje spoštovanja žrtvam, katerih edina krivda je bila italijanščina, ogrozilo moralno temeljno načelo, da sta bila nacizem in fašizem napačna, ter ljudstva držav in regij, ki jih je okupiral Mussolini.
Vprašanja so smela. Slovenska desnica jih levici zastavlja že vsaj tri desetletja in še danes ni dobila pravega odgovora.
M. I.