Slovenija najvišje po dohodkovni enakosti v Evropi, Golobova vlada pa nas potiska še v večjo egalitarnost

Slovenija spada med države z največjo stopnjo dohodkovne enakoste v Evropi (po tem sodeč smo še vedno v socializmu), ampak sta glavni politični temi še vedno preganjanje kapitalistov in zmanjševanje socialnih razlik. Vlada Roberta Goloba pa nas s svojimi potezami potiska še v večjo egalitarnost. Doživeli smo največji nominalni skok minimalne plače v tem tisočletju, napovedano dohodninsko reformo ekonomisti označujejo za škodljivo, potencialni davek na premoženje pa bo težavo le še poglobil.

Slovenija po vseh kazalcih spada med države z nizko dohodkovno neenakostjo med prebivalci. Po zadnjih podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj je bila dohodkovna neenakost med 38 članicami te organizacije lani nižja le na Slovaškem. V Sloveniji je tako obstaja večja razlika med osebnimi dohodki pred obdavčitvijo, razlike pa ublaži progresivna davčna politika in visoki socialni transferji. Z napovedmi in potezami Golobove vlade pa se egalitarnost le še povečuje.

Dohodkovna neenakost je namreč dohodkovna vrzel med najbogatejšimi in najrevnejšimi državljani. Na spodnji sliki lahko vidimo, da ima Slovenija nizko stopnjo dohodkovne neenakosti, kar pomeni, da spada med države z največjo stopnjo dohodkovne enakosti v Evropi. Po tem sodeč smo še vedno v socializmu. Kljub statistikam Luka Mesec trdi drugače.

Dvig minimalne plače bo povzročil, da se bo Slovenija približala najbolj razvitim državam
Poteze Golobove vlade, ki smo jim bili pred kratkim priča, kot je visok dvig minimalne plače za okoli 100 evrov, so sprožile odzive podjetnikov, ki so dejali, da stroška ne bodo zmogli, banke pa opozarjajo, da se bo zaradi povečanja minimalne plače (in socialnih transferjev) zmanjšala kreditna sposobnost zaposlenih, ki prejemajo povprečno plačo, nekateri pa bodo postali kreditno nesposobni (družine s tremi otroki). A težave se s tem še ne nehajo. Kot piše Jože Biščak, se bo Slovenija z dvigom minimalne plače približala najbolj razvitim državam. Po bruto znesku bo za Francijo zaostajala manj kot 200 evrov, za Luksemburgom, ki ima najvišji zakonsko določen minimalni prejemek, za manj kot 700 evrov. To sicer ni nič narobe, težava je, da so te države po bruto domačemu proizvodu daleč pred Slovenijo in veliko bogatejše, tako da si tako minimalno plačo lahko privoščijo. Slovenija, denimo, dosega dobrih 21 odstotkov luksemburškega BDP na prebivalca in 64 odstotkov francoskega, s povečanjem minimalne plače pa bo Slovenija dosegla dobrih 60 odstotkov luksemburške in skoraj 88 odstotkov francoske minimalne plače; se pravi, da bo država naložila delodajalcem strošek, ki krepko presega njihove zmožnosti.

Poleg tega, da ima Slovenija eno največjih davčnih obremenitev dela v Evropski uniji, in dejstva, da je plača nekaj, o čemer bi se morala dogovoriti delojemalec in delodajalec brez kakršnega koli vmešavanja države, so podjetja z nizko dodano vrednostjo, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, prej ali slej izločena s trga (postanejo nekonkurenčna). Edini učinek dohodka, ki jo določa vlada, je, da uničuje delovna mesta.

Simič: ustvarjanje boljših davčnih učinkov le pri določenih posameznikih je lahko tudi ustavno sporno
Dejstvo je, da imamo v Sloveniji visoko progresijo obdavčitve dohodkov fizičnih oseb, in v kolikor se pri uvajanju progresivnih davčnih stopenj nadpovprečno in večkratno obdavčujejo dohodki tistih, ki prejmejo višje dohodke, je normalno, da so potem pri zmanjšanju davčnih stopenj deležni večje razbremenitve. O visoki progresiji slovenske dohodninske lestvice je Simič pisal v reviji Denar septembra 2011 in maja 2012 ter oba teksta objavil v svojem prejšnjem blogu s pomenljivim naslovom: Slovenci med najbolj obdavčenimi. Takrat, torej leta 2011 in 2012, je najvišja dohodninska stopnja znašala 41 odstotkov, sedaj pa bo znašala 50 odstotkov.

Sara Kovač