fbpx

389 dni prej

Vinko Beznik je s prevaro prestavil Zaščitno enoto milice za potrebe snemanja filmov nedaleč od Gotenice, kamor so kasneje vpadli (foto: Operacija 2-1-13-62)

Izdajalska (samo)razorožitev Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije s strani JLA je bila uspešno izpeljana. Socialistična* Republika Slovenija je v dnevih, ki so sledili zaprisegi prve svobodno izvoljene vlade ostala brez orožja v nominalni vrednosti 200 milijonov dolarjev. A to je zgolj drobiž v primerjavi s ceno za narod, ki svoje legitimne odločitve ni bil zmožen braniti z realno silo. Pogumna dejanja civilistov v Vrhpolju leta 1991, kjer so prisilili agresorski konvoj JLA v ustavitev, so vredna vsake pohvale. Njihove žrtve ne bodo nikoli pozabljene. A dejstvo je, da je vse od 15. maja 1990 takrat še znotraj SFRJ že divjala tiha vojna. Njen “dan prej” pa je bil 389 dni prej, 3. junija 1990, ko so pripadniki ZEM vpadli v zaprto območje v Gotenici. “10 dnevna vojna” je tako manipulacija. Je manipulacija s katero so se pripadniki Komunistične partije lahko mirno razglasili za slovenske osamosvojitelje, čeprav so vse od 15. maja 1990, ko je prišlo do (samo)razorožitve TO SRS pa do 7. julija 1991, ko je bil razglašen konec vojne za Slovenijo, neodvisni Sloveniji nasprotovali na vsakem koraku in z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

Generaloma JLA, sicer slovenskega rodu, Ivanu Hočevarju in Dragutinu Ožboltu, ki sta poveljevala akciji razoroževanja TO SRS, se je upravičeno smejalo. Ostalo je samo še nekaj občinskih štabov TO SRS in zaprto območje – Gotenica, kjer je bil shranjen del orožja zaščitne brigade TO SRS Edvard Kardelj – Krištof Ivana Mačka. Brigadnemu generalu Slovenske vojske Tonetu Krkoviču je o tem poročal takrat že kot njegov agent v KOS, varnostni oficir Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije za Dolenjsko Rade Klisarič.

Opisati zaroto, kjer minister za notranje zadeve tajno omogoči prihod njegove enote ZEM na območje Kočevske pod pretvezo, da bodo “snemali učne filme” in tiho odobri prvo akcijo v vojni za Slovenijo, ki je po načinu izvedbe še najbolj spominjala na neke vrste državni udar, z uporabo bojnega streliva in celo oklepnimi vozili, je nekaj na videz popolnoma konfuznega in  nepredstavljivega za današnji čas. A to je bila realnost.

Brigadni general SV Rade Klisarič (foto: osebni arhiv Rade Klisarič)

“Edina enota, ki je bila takrat borbeno sposobna, je bila specialna enota, takrat četa za posebne naloge (Zaščitna enota milice),” pripoveduje Vinko Beznik. “Tu smo se poslužili prevare, in sicer takratnega poveljnika smo prepričali, da potrebujemo enoto na temu področju (Zaprto območje) zaradi snemanja šolskih filmov. Enota je zaradi tega lahko bila nekompromitirano premaknjena navzdol. Bojno strelivo in oklepna vozila za operacijo je priskrbel vodja ZEM Dušan Gorše.

Napočil je čas za vpad v Gotenico, še preden bi to storila JLA. To je bila bostonska čajanka slovenske vojne za osamosvojitev. Do sedaj je v splošni percepciji vpad v Gotenico razumeti kot prehitevanje JLA, a to je samo delna resnica, bolje rečeno krinka za dejansko dogajanje v tistih primarnih dneh.

Dejanska resnica pa je, da je bil povod za tako skrajno tvegan korak, ki bi lahko izzval proces neslutenih razsežnosti v Klisaričevem podatku, da JLA načrtuje posebno akcijo zavzetja preostanka orožja v zaprtem prostoru. Zgolj zato, ker je na račun omejenega prostora pod Mačkovim režimom imela iluzorne predstave o razmerah, ki vladajo na tem prostoru, dejansko pa je to orožje za Komunistično partijo ves čas skrbno varovala njena Služba državne varnosti, tj. slovenska Udba, ki jo je vodil Maček. SDV pa je služila zgolj in samo interesom Komunistične partije.

Vinko Beznik (foto: osebni arhiv Vinko Beznik)

“Edina enota, ki je bila takrat borbeno sposobna, je bila specialna enota, takrat četa za posebne naloge (Zaščitna enota milice),” pripoveduje Vinko Beznik. “Tu smo se poslužili prevare, in sicer takratnega poveljnika smo prepričali, da potrebujemo enoto na temu področju (Zaprto območje) zaradi snemanja šolskih filmov. Enota je zaradi tega lahko bila nekompromitirano premaknjena navzdol.”

Zakaj je bila potrebna metoda državnega udara?

Po mnenju Krkoviča bi načelnik Mačkove brigade major Jože Polovič in njegov pomočnik za operativne zadeve kapetan Cveto Zorko predala orožje zaščitne brigade TO SRS že na namig JLA, kakor je bilo to storjeno konec maja 1990 z vsemi mobilizacijskimi in vojnimi dokumenti slovenskega Securitateja. Dva tedna od izdaje ukaza o (samo)razorožitvi sta namreč Polovič in Zorko  vse mobilizacijske in vojne dokumente zaščitne brigade TO SRS Edvard Kardelj – Krištof na ukaz generala JLA Ožbolta skrivoma prepeljala v stari katrci L4 iz sefa TO SRS v Primožih v garnizon JLA v Ribnici.

Poraja se vprašanje, zakaj je bilo za zavzetje Gotenice potrebno uporabiti metodo državnega udara, ko pa bi po preprosti logiki tega časa zadostoval en telefonski klic notranjega ministra. Z odgovorom na to vprašanje se bo v polni luči pokazala manipulacija pomanjševalnice o desetdnevni vojni. Ali če vse skupaj poenostavimo, čas je, da se odgovori na preprosto vprašanje, ki je le na videz preprosto: Kdo je bil nasprotnik v tej oboroženi akciji vpada v zaprto področje Kočevske Reke?

Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča

Ivan Šokić


*”Socialistični” so iz SRS s sklepom umaknili 7. marca 1990. Šlo je za estetiko, saj je tudi ta “Republika Slovenija”, ki je izgubila socialistični privesek še vedno bila ena in ista konstitutivna republika znotraj SFRJ. Odločili smo se, da konsistentno uporabimo polno ime tvorbe, s čimer je zagotovljeno lažje razlikovanje med socialistično republiko, ki je bila del SFRJ in samostojno Republika Slovenijo.